7.06.2013

Ajda gre na morje 18.del

Objavljeno v Kritike 13:37 avtor: psychoticoverload

Prosim, ” se je oglasil glas na drugi strani. Ajda še nikoli ni bila tako srečna, da je slišala ta glas.

Matija, pomagaj mi prosim,” ga je prekinila še preden je lahko nadaljeval s pozdravom. Vedela je, da se nanj lahko vedno zanese in ji bo stal ob strani. Ta misel jo je mirila. Čeprav se je ob njem počutila varno, si nikoli ni upala pokazati čustev do njega.

Povej Ajda, ” ji je odvrnil, ”kaj te muči?” Čutil je, da je nekaj hudo narobe, saj je zaznal strah v njenem glasu.

Rabim tvojo pomoč, ” je rekla vsa raztresena, ”nekaj denarja, kolikor imaš bi mi prav prišlo.’‘ Bilo jo je sram, da je morala prositi Matijo za pomoč. Pravzaprav jo je bilo v tem trenutku bilo sram same sebe, vendar je vedela, da ji sami ne bo uspelo zbrati dovolj denarja v enem dnevu, saj je imela privarčevanih približno 500€ na banki, kar pa še zdaleč ni dovolj za povrnitev dolga z obrestmi.

Koliko pa rabiš?’‘ ji je odvrnil. Nekaj malega imam v črnem fondu, vendar ni ravno veliko.

Huh, rabila bi kar dosti, ” je rekla, saj jo je bilo sram reči točno koliko rabi. Vedela je, da Matija nima ravno veliko denarja, saj prihaja iz revne družine in si svoj denar služi z delom. Rad bi prepotoval ves svet.

Povej koliko,” je nejevoljno odvrnil.

Okrog 2500 evrov, ” je previdno rekla Ajda. Začutila je, kako je na liniji nastala neprijetna tišina. Slišala je, kako je Matija globoko zavzdihnil in zadržal sapo. Izdihnil je.

Koliko,” se je zadrl v telefon, ”za kaj za vraga rabiš toliko denarja?” Zopet je na liniji nastala dolga tišina. Matija je bil jezen, saj so se njegovi sumi s tem, ko mu je povedala koliko denarja rabi potrdili.

Zabredla sem v nekaj, ” je po dolgi tišini le priznala. ”Res bi rabila tvojo pomoč,’‘ je sedaj z jokajočim glasom nadaljevala, ”si edini na koga se lahko obrnem.” Zopet so njen obraz prelile solze. Sesedla se je na stol in začela jokati. Z rokavi majice si je brisala solze z obraza.

V redu, pomiri se, ” jo je poskušal pomiriti matija, ”bova že nekako to uredila.” Vedel je, saj ji bo težko pomagal, saj toliko denarja ni imel, vendar je vedel, da bi ga nekako lahko dobil, saj je poznal nekaj ljudi, ki bi mu lahko pomagalo.

Hvala ti,” mu je na kratko odgovorila, saj kaj več ni spravila iz sebe.

Ok, dobiva se jutri pred banko pri tvojem bloku, tam okoli devetih, sedaj pa moram it. Adijo, ” je še vedno malo jezno odvrnil in se poslovil od nje.

Adijo,” mu je odvrnila preden je prekinil linijo. Zopet je ostala sama v tišini, ki jo je v teh trenutkih ubijala in razžirala od znotraj. Odtavala je v svoj svet. Odkar so jo spustili sta minili dve uri. Razmišljala je o denarju, o tem na koga se lahko obrne in o tem, kako se bo rešila. Minute so minevale, Ajda pa ni prišla do nobene rešitve. Na koncu je obupano uprla glavo na dlani in pekoča bolečina jo je predramila iz sanj. Čisto je pozabila na ureznino, ki jo je dobila ko je želela pobegnit iz ujetništva. Počasi je odvila raztrgan del majice s katerim je imela povezano rano. Ko je razrezala do konca, je videla da rana le ni tako nedolžna kot je bila na prvi pogled. Skozi dlan je imela globoko ureznino in vedela je, da bo rana pustila grdo brazgotino, če ne obišče bolnišnice. Odločila se je, da si jo bo raje kar sama oskrbela. Vzela je vodko, ki jo je imela v omari, šla do umivalnika in si zlila vsebino steklenice na rano. Vedela je, da mora to razkužit. Rana jo je začela še bolj peči, bolečina je postajala neznosna, solze so ji napolnile oči. Dopovedovala si je, da je možna in da mora to preživeti. Medtem ko je tako roko držala nad umivalnikom, je z drugo roko v omarici zraven iskala gazo in povoj.

Ko si je rano končno oskrbela, si je zaželela tuša. Že dva dni se ni stuširala in želja je bila kljub časovni stiski prevelika. S sebe je zmetala obleke, si nastavila pravo temperaturo in stopila pod curek mlačne vode.

”Oh kako to paše, ” so bile zadnje besede preden je zopet odtavala v svet iskanja rešitve.

————————————-

Ni mi uspelo. Za zdaj!

(Hugo Chavez)

————————————-

———————————————————————————————————————————————————–

SE NADALJUJE . . .

P.S.

Zgodba je izmišljena, prav tako so vse osebe v tej zgodbi izmišljene in fiktivne. Vsaka podobnost s stvarnimi osebami je zgolj naključna in nenamerna. Prav tako so vse situacije izmišljene in so zgolj plod domišljije, zato je vsaka podobnost s stvarnim svetom zgolj naključna in nenamerna.

P.P.S. Uradna skupina Ajda gre na morje.

  • Share/Bookmark

3.06.2013

Ajda gre na morje 17.del

Objavljeno v Kritike 19:37 avtor: psychoticoverload

Sekunde so trajale, ko jo je on prebadal s svojimi hladnimi očmi. Ajda je imela občutek, kot da se gledata e celo večnost. Srce ji je razbijalo tako naglas, da je lahko slišala vsak njegov utrip. Čutila je, kako še vedno krvavi iz roke. Stiskala je pest, vendar sama ni vedela ali je to zaradi jeze ker jo je opazil ali zato, da manjša krvavitev. Bila je jezna sama nase da je storila takšno napako. Naenkrat jo je preplavil neznanski pogum, pognala se je v neznanca ki je stal pred njo in ga zbila na tla. Slišala je kako je zaklel za njo in ni dolgo trajalo, ko je za seboj slišala korake. Stekla je po stopnicah navzdol .

Kar naenkrat je zvok tišine prerezal strel. ”Dovolj, ” je slišala glas iz vrha stopnic, ”če hočeš še dihati svež zrak, se usedi na kavč in se ne premikaj.” Ajda je obnemela. Ubogala je ukaz in sedla na kavč. Bila je vsa pretresena. Pogledala je proti stopicam, neznanec v belem je že hodil proti njej.

Živijo punca,” ji je rekel in na obraz navrgel pošasten nasmešek. ”Najbrž se ti niti ne sanja, zakaj si tu,” ji je rekel v slogu iz kakšnega mafijskega filma. Hodil je okoli nje kakor mrhovinarji okrog svojega plena. Z roko je vlekel po zgornjem robu kremnega kavča, ki je stal sredi veže. Ko je prišel do njenih ramen, je roko položil nanje. Ajda se je zdrznila.

Poslušaj, ” je rekel in stisnil njeno ramo, ‘‘za denar se gre.” Položil je še drugo roko na njeno ramo in jo močno stisnil, da je Ajda zavpila od bolečine.

Za denarnico, ki si jo našla na vlaku in z njo pobegnila v tujino.” Njegov obraz je postal resen. Stopil je do stola, ki je stal v kotu in ga postavil pred njo. Sedel je nanj, tako da sta se sedaj gledala iz oči v oči. Postavil je roko na njeno koleno in rekel, ”poslušaj, ne bo ti hudega, če mi izročiš ves denar, ki si mi ga ukradla.” Ajda je zbegano pogledala.

Manjka ga…,” je prestrašeno rekla, vendar stavka ni mogla dokončati, saj jo je on prekinil. Bilo mu je jasno da manjka 3000€, saj mu je Boris že izročil denarnico.

Dal ti bom 24ur časa, da ta denar vrneš, z 10% obrestmi” ji je grozeče zasikal, ”in niti minute več.” Vstal je in začel hoditi pred njo. V rokah je ves čas odpiral in zapiral vžigalnik znamke zippo. Čeprav ni kadil, je bil to njegov način da se pomiri.

Jutri, točno tak čas mi boš prinesla tisto, kar si mi ukradla. Jasno?”  je sedaj moreče gledal v njo.

Jasno,” mu je s tresočim glasom odvrnila. Ni vedela ali bi ga gledala v oči, ali bi gledala stran. V njej je vrela jeza, kako je lahko kaj takega naredila in se sploh spustila v to, po drugi strani pa jo je bilo strah, saj ni vedela kje bo dobila denar.

Če greš na policijo ali mi ne vrneš denarja, o pobegu sploh ne sanjaj, ” ji je sedaj govoril s smrtno resnim izrazom na obrazu, ” te bom našel in takrat boš videla hudiča. Jasno?”

Ja,” je bilo vse kar je lahko spravila iz sebe. Bala se je, da ji bo res kaj naredil.

Jutri, na dunajski, v bifeju nasproti gospodarskega razstavišča,” izročil ji je vizitko z naslovom in imenom bara, ‘‘bodi tam, drugače, ” pogledal jo je in se ji nasmehnil, ”naj kar tvoja domišljija do konca opravi. Sedaj si prosta.

Stopil je do vrat in jih odprl. Ajda je vstala in brez slovesa stekla skozi vrata. Srce ji je še vedno močno nabijalo. Še sama ni vedela kje in kod je tekla, kar naenkrat se je znašla v svojem stanovanju. Prvič, odkar je zapustila otok je zajokala. Solze so ji tekle po obrazu dokler ni njena majica postala že čisto mokra.

Dovolj,” si je rekla sama pri sebi, ”morem zbrati denar.

V roke je prijela mobilni telefon in zavrtela prvo telefonsko številko ki se jo je spomnila. Vedela je, da na njegovo pomoč lahko vedno računa.

————————————-

Imaš lahko vse – za kar si se pripravljen boriti in vztrajati!

————————————-

SE NADALJUJE . . .

P.S.

Zgodba je izmišljena, prav tako so vse osebe v tej zgodbi izmišljene in fiktivne. Vsaka podobnost s stvarnimi osebami je zgolj naključna in nenamerna. Prav tako so vse situacije izmišljene in so zgolj plod domišljije, zato je vsaka podobnost z stvarnim svetom zgolj naključna in nenamerna.

P.P.S. Uradna skupina Ajda gre na morje.

  • Share/Bookmark

1.06.2013

Ajda gre na morje 16.del

Objavljeno v Kritike 15:42 avtor: psychoticoverload

”Si hotela pobegnit ha, ” je na njo vpil neznanec v črni obleki, medtem ko jo je vlekel nazaj v hišo. Na pogled je bila hiša lepo urejena. Zunanja podoba je spominjala na eno  tistih vil iz časa po drugi svetovni vojni,  ki so si jih gradili bogati vojni dobičkarji. Rumena fasada in zaraščenost z bršljanom pa sta ji dajala tisto mističnost, ki jo bo Ajda še spoznala.

Ni želela razmišljati, kaj jo čaka. Hotela se je samo rešiti iz prijema neznanca, ki jo je močno stiskal okoli pasu. Ugriznila ga je, vendar ni odreagiral. Njegova obleka je prestregla ostrino njenih zob. Poskušala je globoko zasaditi nohte v njegovo kožo, vendar jo je neznanec le še bolj močno stisnil.

Prišla sta do vhodnih vrat. Odprl jih je in Ajdo porinil skoznje. Sam je stopil za njo in za seboj zaklenil vrata. Ajda je hitro preučila prostor. Na desni strani so bile zavite marmorne stopnice, ki so se vile ob robu prostora. Spominjale so na tiste iz filmov o princeskah. Na vseh oknih v spodnjem nadstropju so bile nameščene rešetke, zato je vedela da od tu ne bo mogoče pobegniti. Pognala se je po stopnicah v drugo nadstropje.

”Ti kar beži, ” je slišala glas za seboj, ”daleč ne boš prišla.” Slišala je kako se je zasmejal. Ni se ozirala nanj, tekla je še naprej. Iskala je izhod, vendar so bila vsa okna v zgornjem nadstropju prebita z žeblji, da jih ni bilo mogoče odpreti. Vsaka soba v katero je stekla jo je šokirala. V sobi so bile nametane vzmetnice, marsikje je bila kri. Po stenah so bili veliki rdeči zmazki, kot da bi nekdo poskušal vse počistiti, vendar mu ni uspelo.

”Kaj je to zaen hudič?” se je spraševala. Še sama se ni zavedala, kam je pravzaprav prišla.

Slišala je, kako je nekdo odprl vrata v ograji in skozenj je zapeljal avto. Po zvoku sodeč je bil eden tistih terenskih vozil. Ni se zmotila, saj se je pred hišo ravnokar parkiralo vozilo znamke Land Rover. Šofer avtomobila je stopil do zadnjih vrat in jih odprl. Iz vozila je izstopil urejen možakar v beli obleki. Pogledal je proti hiši in postavil obe roki na bok. Ajda je videla kako je globoko vzdihnil. Nato je pogledal k tlom, prekotalil z nogo kamen, ki je ležal pred njim nato pa stopil po stopnicah proti vhodu.

”Kaj za vraga?” je bila zbegana. Ni vedela kaj se dogaja, kdo je to. Moški, ki je ravnokar prispel je deloval umirjeno, prijazno, vendar je bil njegov pogled hladen. Obleka, zlikana na robove je kazala, da je rad urejen in eleganten.

Slišala je, kako so se v spodnjem nadstropju odklenila težka lesena vrata, moški, ki se je ravnokar pripeljal pa je vstopil. Slišala je njegove korake ko je zakorakal v vežo.

”Kje je?”, je bilo njegovo prvo vprašanje. Imel je hripav glas, ki je bil prav srhljiv.  Ajdo je oblila kurja polt. Že dolgo ni slišala tako hladnega glasu, prav tako se že dolgo ni počutila tako prestrašeno. Nazadnje je imela tak občutek, ko se je sprehajala po Dunajski cesti in sta ji sledila do doma dva neznanca.

”Zgoraj, ” je odvrnil že znani glas, tisti, ki ji je prej primazal pošteno klofuto. Zopet je začela iskati izhod. Samo še ena vrata so bila, katera ni odprla in zagnala se je k njim. Hitro jih je odprla. Sobica je bila nametana z vso mogočo kramo. Od metel, veder do orodja za urejanje zunanje okolice. V levem kotu je bila velika škatla, za njo pa je bilo ravno toliko prostora, da bi se lahko skrila. Za seboj je potihoma zaprla vrata in se stlačila v ozek prostor za škatlo.

Slišala je, kako je nekdo stekel po stopnicah. ”Kje si?” je odmeval hladen glas gospoda v belem. Začel je odpirata vrata. Slišala je kako je vstopil v vsako sobo posebej, ostal v njej nekaj sekund nato pa za seboj zaprl in zaklenil vsaka vrata posebej.

”Vem da si tu, ” je kričal, Ajdi pa je srce začelo še bolj močno razbijati. Vedela je, da bo kmalu zmanjkalo vrat in na koncu bo prišel do shrambe. In ni se zmotila, sunkovito so se odprla še zadnja vrata, vrata za katerimi se je skrivala Ajda.

”Kje za vraga je?” je zavpil, ”jaz je tu ne najdem!” Zaprl je vrata. Ajda ni verjela, da jo je spregledal. Malo se je sprostila, vendar je po nesreči premaknila škatlo, za katero se je skrivala, da se je ta dotaknila metle, ki se je prevrnila in padla na železno korito. Zvok udarca je bil strašansko srhljiv. Vrata so se zopet odprla, sedaj sta se gledala iz oči v oči. Prebodel jo je s svojim pogledom, na ustih pa se mu je razlezel srhljiv nasmešek.

————————————-

Ni mi uspelo. Za zdaj!

(Hugo Chavez)

————————————-

———————————————————————————————————————————————————–

SE NADALJUJE . . .

P.S.

Zgodba je izmišljena, prav tako so vse osebe v tej zgodbi izmišljene in fiktivne. Vsaka podobnost s stvarnimi osebami je zgolj naključna in nenamerna. Prav tako so vse situacije izmišljene in so zgolj plod domišljije, zato je vsaka podobnost z stvarnim svetom zgolj naključna in nenamerna.

P.P.S. Uradna skupina Ajda gre na morje.

  • Share/Bookmark

30.05.2013

Ajda gre na morje 15.del

Objavljeno v Ajda gre na morje 13:59 avtor: psychoticoverload

Počasi je Ajda odpirala oči. Bila je vsa omotična. Uspavalo, ki ji ga je vbrizgal neznanec na ladji, je bilo veliko močnejše kot  tisto, ki ji ga je večer prej vbrizgal Boris.  Zaprta je bila v temačni sobici z majhnim oknom, v kotih se je delala plesen, stene so bile mokre. Pred seboj je videla železna vrata, po stenah sledove nohtov.

Kje sem,” se je spraševala, ”kaj je to?” Njene misli so kar naenkrat podivjale. Želela se je rešiti vrvi, s katero je bila privezana na lesen stol. Z očmi je iskala rešitev. Poskušala je razmišljati, vendar ji nikakor ni uspelo. Za seboj je v kotu zagledala mizo, na kateri so bili zloženi neke čudne reči, za katere ni mogla ugotoviti, kaj so.

Mogoče, če se poskušam s stolom premakniti do tja, mi bo mogoče uspelo,” se ji je naenkrat utrnila misel in to je tudi naredila. Počasi je poskakovala po trdnih betonskih tleh. Vsak poskok je pospremil glasen odmev. Upala je, da se ti poskoki ne slišijo na drugo stran vrat, saj je delovalo, kot da ima soba zelo debele stene. Na nekaterih delih se je luščila barva in videle so se oranžne opeke.

Ko ji je končno uspelo priti do mize, je z desno roko poskušala doseči kakšen oster predmet z mize. Srce ji je ostro nabijalo ko je z roko tipala po mizi. Naenkrat je z roko potegnila po nekem ostrem predmetu, ki je prebil povrhnjico njene kože in se ji zarila globoko v meso.

”Sranje,” je zavpila. Čutila je, kako se ji je vsula kri po dlani, pekoča bolečina pa je naraščala. Stisnila je dlan, da bi zaustavila krvavitev. Rana je bila globoka in vedela je, da mora hitro nekaj ukrepati, drugače lahko pade v šok in izkrvavi. Pogledala je mizo in videla, da je železna in z vijaki pritrjena v tla. Z vso silo je vstala in začela s stolom tolči ob mizo. Stol, ki ga je vlaga že dobro načela je pri drugem udarcu razpadel na manjše dele. Nekako se ji je uspelo osvoboditi, sedaj se je morala rešiti samo še vrvi na rokah in nogah. S hrbtom se je naslonila k mizi, obrnila glavo nazaj in pogled usmerila proti ostremu predmetu, na katerem je bila še sveža kri. Nanj je prislonila vrv in počasi začela drgniti obenj. Vrv se je počasi začela rahljati, dokler ni dokončno popustila. Končno je imela svobodne roke. Hitro si je slekla majico, z nožem, ki je bil na mizi odrezala del nje in si ga ovila okoli dlani, da je zaustavila krvavitev. Sedaj si je z nožem prerezala še vrvi na nogah. Ko je bila končno osvobojena vrvi je začela iskati izhod.

Stopila je do vrat, da bi poskusila če so odklenjena, vendar so bila po njenih pričakovanjih zaklenjena. Edini možni izhod je bilo okno. Pogledala je skozenj. Okno je bilo usmerjeno na zaraščen vrt, v katerem so rastle prekrasne vrtnice. Potrkala je po steklu. Okno je bilo starinsko in je zato imelo samo eno šipo.

Hmmm, mogoče bi pa šlo,’‘ si je zamrmrala. Že prej je videla, da na oknu ni kljuke, zato je vedela, da ga tako ne bo mogoče odpreti, zato je morala najti drugo rešitev. Ker je tudi sama bivala v starejšem stanovanju, ki je imelo podobna okna je vedela, kako bo lahko pobegnila. Lansko poletje je namreč razbila okno in morala poklicati steklarja, da ga je zamenjal. Ker je bila radovedna punca, ga je ob delu spremljala in vedela, kako se zamenja.

Z nožem je počasi zarezala v silikon v zgornjem desnem robu okna. Počasi je drsela do dna. Enako je ponovila še na preostalih treh stranicah. Odstranila je silikon, sedaj je morala samo še odstraniti železne zatiče, ki so držali šipo. Ko ji je tudi to uspelo, je tudi to uspelo, je šipa kar sama padla. V zadnjem trenutku ji jo je uspelo ujeti, da ni padla po tleh.

Z rokami se je uprla ob rob okna in se odrinila od tal. S prsmi se je naslonila na okno, da je izpod svoje teže lahko osvobodila svoji roki, ki ju je sedaj nekako morala spraviti skozi okno. Okno je bilo veliko ravno toliko, da bi skozenj morda brez problema splezal otrok, nikakor pa ne odraslo dekle. Ajda se je med oknom zvijala, da je nekako le spravila roke skozenj. Ko se je tako nekako uprla ob zid, se je potegnila skozenj. Kar naenkrat je izgubila ravnotežje in se prekucnila v grm, ki je rastel pod oknom.

Hitro je vstala iz grma in začela bežati. Ob robu hiše se je ustavila in pogledala izza vogala. Nikogar ni bilo. Stekla je naprej in iskala izhod. Vrt je obdajala visoka ograja, ki je bila preraščena z bodečimi vrtnicami zato plezanje ni prišlo v poštev.

”Moram najti vrata,” si je dopovedovala v mislih in še naprej tekala okoli hiše. Ko je šla še skozi zadnji vogal hiše, je opazila mala vrata v ograji. Pogledala je levo in desno da bi videla, če je mogoče kdo zunaj. Bilo je prazno. Stekla je proti vratom. Z rokami je zagrabila za kljuko in jo potisnila navzdol. Vrata so bila odklenjena, potegnila jih je k sebi. Videla je cesto. Naredila je korak naprej, že skoraj je bila na pločniku, ko ji je pot prekrižal plešasti mišičnjak v črni obleki.

Kam pa kam punca,” je rekel in z roko zamahnil proti njenemu obrazu, da jo je zadel ravno v ličnico.

————————————-

Ni mi uspelo. Za zdaj!

(Hugo Chavez)

————————————-

———————————————————————————————————————————————————–

SE NADALJUJE . . .

P.S.

Zgodba je izmišljena, prav tako so vse osebe v tej zgodbi izmišljene in fiktivne. Vsaka podobnost s stvarnimi osebami je zgolj naključna in nenamerna. Prav tako so vse situacije izmišljene in so zgolj plod domišljije, zato je vsaka podobnost z stvarnim svetom zgolj naključna in nenamerna.

P.P.S. Uradna skupina Ajda gre na morje.

  • Share/Bookmark

28.05.2013

Ajda gre na morje 14.del

Objavljeno v Ajda gre na morje 07:06 avtor: psychoticoverload

XIV

Sredi noči je Ajda v svoji sobi zaslišala ropot. Previdno je odprla oči in previdno je preverila, če je kdo v sobi. Kar naenkrat je na svoji glavi začutila hladno dlan, na vratu pa je začutila, trpek vbod igle. Začela se je premetavati po postelji, vendar je vse bolj čutila, kako ji moči pojenjajo. Na koncu je negibno obležala.

Zbudila se je nekaj ur kasneje v zvezana mali ladijski kabini. Pogledala je okoli, vendar ni videla nič znanega. Nagnila se je skozi okno, a je bila zunaj trda tema. V daljavi je videla zeleno luč svetilnika, ki je na vsakih nekaj sekund utripnil. Ni vedela kaj se je zgodilo, bila je vsa prestrašena, nakar je zaslišala znani glas.

Imam jo,” je rekel znani glas, ”smo še na poti, opoldan smo v Ljubljani.

Boris, je prešinilo Ajdo, med tem ko je v zvočniku hreščal neznani glas, katerega ni razumela niti besede. Kaj se dogaja. Zakaj me je Boris ugrabil. Je jezen name se je spraševala. Je mar posesiven.

… ste našli,” je sedaj slišala iz zvočnika.

‘Da,” je odgovoril Boris.

Ajda je zbegano gledala okrog sebe, ”našli kaj?” Nič ji več ni bilo jasno. Slišala je samo bučanje valov, ki so udarjali v ladijski trup. Poskusila je najti nekaj, s čimer bi si lahko prerezala vrv, katero je imela zavezano okrog zapestja. Gledala je po sobi, če bi našla kakšen oster predmet, vendar ni imela sreče.

Vrata v sobo so se s sunkom odprla, med njimi je stal Boris. Ajda ga je nepremično gledala in ni si upala spregovoriti niti besede. Stopil je proti njej, jo prijel pod roko in jo posedel na posteljo.

”Kaj se dogaja,” ga je Ajda prestrašeno vprašala?

”Plačala boš za tisto, kar si naredila,” ji je hladno odgovoril. Ošinil jo je s hladnim pogledom. Vstal je in stopil proti vratom.

”Kaj bom plačala,” je med vstajanjem vzkliknila Ajda, ”a si jezen name?”

”Jaz nisem jezen,” ji je rekel medtem ko je že stal med vrati, ‘’so pa zato drugi.” Za seboj je zaloputnil vrata in pustil Ajdo v poltemi. Ni vedela, kaj naj bi pomenile njene besede. Kdo je jezen name? So ugotovili, da sem ukradla denarnico? Misli so ji begale od ene razlage k drugi in vse bolj jo je preletaval slab občutek, da se bo nekaj zgodilo.

Nekaj minut kasneje je ladja zaplula v pristan. Skozi stransko okno je Ajda že lahko videla sončni vzhod. Ko je pogledala proti pristanišču, je na parkirišču videla parkiran črn avtomobil znamke Mercedes. Bil je eden novejših, ob njem pa sta stala dva moška v črnih oblekah. Eden izmed njiju je začel stopati proti ladji medtem ko se je ta približevala kopnemu. Ajdo so začeli spreletavati zli strahovi. Ko je ugasnil ladijski motor je slišala, kako je nekdo stopil na krov  ladje.

”Kje je,” je neznani glas z južnim naglasom.

”Spodaj,” mu je odgovoril Boris.

Slišala je, kako je nekdo stekel po stopnicah. Vrata so se s sunkom odprla in skozi njih je planil neznanec. Stopil je do nje, jo potegnil k sebi in jo prijel, da mu ni mogla pobegnit. Iz žepa je potegnil injekcijo in ji jo vbrizgal v vrat. Zopet je čutila, kako njeno telo postaja nemočno.

”Zdaj boš zaspala. Lahko noč,” so bile zadnje besede preden je dokončno izgubila zavest.

————————————-

Ni mi uspelo. Za zdaj!

(Hugo Chavez)

————————————-

———————————————————————————————————————————————————–

SE NADALJUJE . . .

P.S.

Zgodba je izmišljena, prav tako so vse osebe v tej zgodbi izmišljene in fiktivne. Vsaka podobnost s stvarnimi osebami je zgolj naključna in nenamerna. Prav tako so vse situacije izmišljene in so zgolj plod domišljije, zato je vsaka podobnost z stvarnim svetom zgolj naključna in nenamerna.

P.P.S. Uradna skupina Ajda gre na morje.

  • Share/Bookmark

27.05.2013

Ajda gre na morje 13.del

Objavljeno v Ajda gre na morje 19:53 avtor: psychoticoverload

XIII

Boris je tako stal na obali in razmišljal, kaj se je zgodilo z Ajdo in kakšen bo njegov naslednji korak.

Saj pa nič nisem naredil narobe,” si je mislil. Z njo ni imel nobenih namer, želel je da je njegova poletna avantura, s katero se bo lahko hvalil okoli. Želel si je še ene trofeje. V glavi je že koval načrt, kako bo opravil z njo. Stekel je na vrh pečine in naravnost domov pred televizijo, kjer je zaspal. Zbudil se je drugo jutro, ko je bilo že močno sonce, zunaj pa pekočih 34 stopinj. Oblekel si je kratke hlače in navlekel majico. Z mize je pobral mobilni telefon in ajdi poslal SMS sporočilo: ”dobiva se na pomolu.”

Dolgo časa je čakal na povratno sporočilo, vendar ga ni dobil. Bil je ves besen, ker mu ni odpisala, zato je poslal še enega. Ni vedel, ali bi šel do nje, ali bi čakal. Sedel je pred televizijo in si prižgal film. Po petnajstih minutah je ugasnil tv in šel do Ankine hiše. Videl je babico pred hišo, ko je ravno urejala okolico. Vprašal jo je kje je Ajda.

Šla je na sprehod,” mu je odgovorila. ”Jezna je nate,” ga je grdo ošinila s pogledom. Vedel je, da ji je vse povedala. Malo ga je postalo sram, saj je bil babičin ljubljenec in ni želel, da si ga babica predstavlja v slabi luči, saj mu je rada kdaj primaknila kakšen evro ali dva.

”V redu,” je rekel, se obrnil na petah in odšel. Odpravil se je proti pomolu z mislijo,mogoče bo pa tam. Sedel je na rob pomola in čakal. Čez čas je za seboj zaslišal korake, obrnil se je in videl Ajdo, kako jezno hodi proti njemu.

Poslušaj, prvič in zadnjič si mi to naredil, da si me pustil tako, a ti je jasno, ” je z zadirčnim glasom rekla Ajda. ”Zakaj si to naredil, ” ga je vprašala?

Jaz, jaz,’‘ se je poskušal izvleči, ”samo znanca sem slišal, pa sem ga moral nekaj vprašati.” Videl je, da ji odgovor ne ustreza. Poskušal je preusmeriti njeno pozornost na nekaj drugega, zato jo je vprašal, če se želi z njim odpraviti na bližnji otok kopat, zvečer pa na večerjo. Malo ga je grdo pogledala, nato pa privolila. Sedla je z njim v čoln in odplula sta.  kmalu sta prispela do otoka, kjer sta našla prečudovito plažo. Na njej sta bila dokler ni sonce zašlo. Igrala sta odbojko v vodi, se potapljala in iskala školjke. Ko je bil čas za odhod, se Ajda kar ni morala ločiti od obale. Bila je vkopana s svojimi nogami v pesek, valovi pa so jo vsake toliko zalili gležnje. Boris jo je že čakal v čolnu, ona pa mu je z milim pogledom nakazala, naj počaka še nekaj minut.

Ob vrnitvi, je žalostno vrgla pogled na miniaturni otoček. Razmišljala je, ali bo še kdaj imela srečo, da bo lahko doživela takšno lepo plažo. Žalostno se je odpravila proti hiši. Boris je zakričal za njo, kaj je z večerjo. Pogledala ga je in zamahnila z roko. Ni mi s teboj večerjati danes,oprosti, rada bi bila sama, mislim da imam domotožje. Ajda je bila žalostna, saj je videla res lepe stvari. Tudi sprehod po otoku jo je čisto očaral. Sploh kamnite hiške na robu pečin, ki so izgledale, kot da bodo padle v vodo.  Razmišljala je, kako lepo bi bilo, če bi lahko to videla njena starša. Rada bi z njima delila ta trenutek. Zajokala je, rada bi šla domov v mamin objem.

————————————-

Če je ostalo še kaj bralcev, bi se vam najprej rad opravičil zaradi izostanka zgodbe.

Zaradi osebnih odločitev, ki niso vedno naravnane v nekaj kar imamo radi in delamo z veseljem,

vendar svoje misli preusmerimo drugam, v nekaj pomembnejšega.

Zaradi tega sem opustil pisanje Ajde, vendar obljubim,

da bom sedaj redno pisal in spisal konec.

Rad bi se zahvalil moji Punci, ki mi je pokazala, da morem delati tisto, kar imam rad.

Zato ta del posvečam njej.

———————————————————————————————————————————————————–

SE NADALJUJE . . .

P.S.

Zgodba je izmišljena, prav tako so vse osebe v tej zgodbi izmišljene in fiktivne. Vsaka podobnost s stvarnimi osebami je zgolj naključna in nenamerna. Prav tako so vse situacije izmišljene in so zgolj plod domišljije, zato je vsaka podobnost z stvarnim svetom zgolj naključna in nenamerna.

P.P.S. Uradna skupina Ajda gre na morje.

  • Share/Bookmark

16.03.2012

Ajda gre na morje 12.del

Objavljeno v Ajda gre na morje 18:46 avtor: psychoticoverload

Zvok galebov in ribiške ladje je predramil Ajdo iz sanj. Daleč na morju je videla majhno ribiško ladjo, ki se je ravnokar odpravljala na nočni lov. Spala ni več kot dve uri, saj so sveče, ki jih je prižgal Boris še vedno gorele. Toda kje je Boris. Odeja, na kateri sta pred nekaj urami skupaj ležala je bila prazna, ostala je le njegova jopa, ki jo je imel prej zavezano okoli vratu. Zbegano je gledala okoli in ga v temi poskušala izslediti, vendar je bila na plaži sama. Prijel jo je občutek tesnobe, sedla je na odejo, potegnila kolena k sebi, jih objela in zajokala. Ni razumela, zakaj bi jo Boris pustil samo na plaži.

Ko je tako sedela ob družbi valov, se ji je zazdelo, da v daljavi sliši pogovor dveh moških. Panično je začela pogledovati okoli, ali se ji kdo približuje, vendar ni videla nikogar, pogovor pa tudi ni utihnil. Počasi je pogledala proti luni in na vrhu pečine ozrla dve postavi, ki sta se pogovarjali. Za enega od njiju je bila prepričana, da je Boris, saj je od daleč prepoznala njegovo izklesano telo. Druge postave pa ni prepoznala, vendar je delovalo, kot da se postavi prepirata. Nekdo je nekaj kričal na Borisa, vendar zaradi valov ni razumela niti besede. Nekaj časa ju je opazovala, nato pa se je opogumila in na glas poklicala Borisa.

Ko sta postavi zaslišali Ajdin glas, sta se zdrznili. Druga postava je še nekaj pomahala proti Borisu, neto pa sedla v avto in se odpeljala. Ajda ni videla, v kakšen avto je sedel Borisov sogovornik, saj je izpod pečine videla le soj žarometov in tudi nič kaj ji ni bilo všeč, da jo je takole pustil samo spati sredi ničesar. Počasi je nabirala bes v sebi in čakala, da se Boris vrne.

>> Kaj si nor, da me tu puščaš samo, medtem ko ti veselo klepetaš na vrhu hriba,<< je svoj gnev začela izlivati nanj, medtem ko je brcnila še komaj gorečo svečo, >>medtem ko se jaz sekiram zate.<<

>>Stric je…<< ji je poskušal pojasniti, vendar mu je s pogledom dala vedeti, da je bilo njegovo dejanje napačno, zato je raje utihnil in sedel na odejo. Z roko je nakazal, naj sede poleg, vendar je bila preveč jezna, da bi ugodila njegovi želji. Raje je sedla na drevo, ki ga je burja ukrivila in je bil idealen za sedenje. Eno nogo je dala čezenj in se s komolcem naslonila nanjo. Brado je nežno naslonila na dlan in se zazrla v daljavo, kjer je na koncu obzorja sijala majhna lučka, ki bo zdaj, zdaj izginila. Zatopila se je v tok svojih misli in sploh ni slišala, kdaj je Boris pristopil do nje. Samo začutila je dotik njegovih rok, ki so počasi drsele okoli njenega vratu. Počasi je od zadaj približal svojo glavo in jo naslonil na njeno ramo in se ji šepetaje opravičil.

>>Vem, da ni bilo prav,<< je tako naslonjen nanjo dejal, medtem ko je ona globoko vzdihnila in odkimala z glavo. Hitro je vstala in se zazrla v njegove oči. Nekaj sekund sta se tako gledala in ko jo je Boris želel prijeti za roko, je stopila dva koraka nazaj.

>>Pusti me. Rabim čas zase, pokliči me jutri, << mu je s solzami v očeh odvrnila. Stekla je mimo njega in se zagnala po skalnatih stopnicah. Boris pa je nepremično ostal, saj ni vedel, kako naj reagira. Naj steče zanjo ali naj jo pusti, da se umiri.

—————————————————————————-

Zahvale, da je nastal 12. del gredo moji sosedi, ki mi je pokazala, da to zgodbo dejansko nekdo bere in mi dala navdih, da spravim dvanajsti del na plano ;) Kakor tudi dvema vztrajnima mladeničema, blogerjema in soigralcema iz AC, gospodu ”zmešanemu” in gospodiču ta’lepmu, ki sta me vsake toliko spominjala, da bi bil že čas, da nekaj ”spacam”.

V opravičilo, ker je od zadnjega dela minila že cela era prilagam en komad :)

YouTube slika preogleda

SE NADALJUJE . . .

P.S.

Zgodba je izmišljena, prav tako so vse osebe v tej zgodbi izmišljene in fiktivne. Vsaka podobnost s stvarnimi osebami je zgolj naključna in nenamerna. Prav tako so vse situacije izmišljene in so zgolj plod domišljije, zato je vsaka podobnost z stvarnim svetom zgolj naključna in nenamerna.

  • Share/Bookmark

20.12.2011

družinski zakonik. Za ali proti

Objavljeno v fax 13:11 avtor: psychoticoverload

Torej. Potrebujem pomoč pri seminarski nalogi.

Zanima me vaše mnenje glede posvajanja otrok istospolnim partnerjem. Ali ste za, ali ste proti. Ter če lahko utemeljite argumente, zakaj je vaše mnenje takšno.

Že vnaprej se vam zahvaljujem za odgovore.

  • Share/Bookmark

4.10.2011

Ajda gre na morje 11.del

Objavljeno v Ajda gre na morje 19:57 avtor: psychoticoverload

V veliki jedilnici hiše, v kateri je dopustovala Ajda je bil ravno čas večerje. Dišalo je po svežih ribah in popečenem krompirju.  Sedeli sta za veliko mizo in večerjali.  Ravno sta bili sredi pogovora, ko ju je prekinilo zvonjenje Ajdinega telefona.  Ajda je potegnila iz žepa mobilni telefon in pogledala na zaslon. Videla je, da jo kliče Mateja.  Ker je bila v tujini ji je prekinila, saj ni želela plačati dražje tarife. Vendar to Mateje ni ustavila, poklicala je še enkrat in Ajda ji je zopet prekinila. Malo iz strahu, saj se je bala, da je izvedela,  da je bila z Borisom, malo iz strahu, da so jo zopet prišli iskat tisti čudni tipi. Vendar ni trajalo dolgo, ko je Ajdin telefon spet zazvonil. Tokrat je dobila sporočilo. S strahom ga je odprla in začela brati. Oblila jo je kurja polt, njen obraz pa je prelil izraz groze. Ni verjela, kar je ravnokar prebrala. Nina je mrtva? Pretepena? Umorjena? Zakaj? Kako? So ji po glavi švigala vprašanja.

Anica je opazila Ajdino zaskrbljenost, vendar ni vedela, kako se odzvati, saj je opazila že ob prvem srečanju, da na svojih plečih nosi nekakšno težko breme, ki ga noče deliti z nikomur.

>>Kaj je narobe?<< se je naposled opogumila in jo vprašala.

>>Prijateljica,<< je po dolgem premoru in s solzami v očeh odgovorila, >>je umrla.<<

Ajdine oči so postajale vse bolj solzne, dokler ni dokončno planila v jok. Solze so tekle v potokih in njen make-up, ki ga je prej nanesla na obraz se je razmazal. Tako že dolgo ni jokala. Imela je občutek, kot da je iz sanjskega sveta priletela na trda tla realnosti. Čeprav je bila na morju komaj dva dni, je pozabila na vse svoje probleme, ki so jo spremljali skozi leta. Mogoče je bil to trenutek, ki ga je rabila, da to spravi iz sebe, ali pa je bil to trenutek žalovanja za Nino. Še sama ni vedela, vendar solze niso nehale teči. Še Aničin objem, poln topline, je ni spravil v boljšo voljo. Vstala je od mize in stekla v sobo. Vrgla se je v posteljo in jokala.

Ni vedela, koliko časa je minilo, ko je v njeno sobo vstopil Boris. Še vedno je jokala in nič ni kazalo, da bi nehala. Čeprav jo je Borisov poljub malo potolažil še vedno ni mogla zadrževati solz. Boris ji je z robčkom obrisal solze, ki so že dodobra razmazale njena ličila.

>>Pridi greva na sprehod, da se malo razvedriš, << jo je povabil.

>>Ni mi do sprehoda, << ga je zavrnila. Vendar Boris ni odnehal.  Vzdignil jo je iz postelje in jo odnesel ven iz hiše.  Šele ko sta prišla do ceste, jo je postavil na tla in jo prijel za roko, da mu ni pobegnila nazaj v hišo.  S ceste sta zavila na stransko pot, ki je bila posipana s kamenjem. Vodila je v majhen gozdiček, ki ga je Ajda prvič vedela. Čeprav so se ji porajala vprašanja, kam jo Boris vodi se je odločila, da mu zaupa in brez vprašanj hodi za njim.

Drevesa so postajala vse bolj redka in bučanje valov je postajalo vse glasnejše. Ajda je že lahko videla odsev lune v morju. Počasi se je pred njima odpirala prečudovita plaža. Bila je prelep zalivček, ki ga je na eni strani varovalo črno morje, na drugi pa so ga v svoj objem skrivala velika drevesa in samo poznavalci otoka so znali priti do njega.

Boris ji je pokazal, naj sede na odejo, ki je bila razgrnjena sredi plaže, sam pa je iz žepa potegnil vžigalnik in začel prižigati sveče, ki jih Ajda ni opazila in so bile razporejene okoli odeje. Ko je prižgal še zadnjo, je iz teme vzel vrtnico in jo poklonil Ajdi. Ta se je končno nasmehnila in solze so ji počasi izginile z obraza.

>>Vem, da ta roža ne odtehta smrti tvoje prijateljice vendar naj ti vsaj malo polepša večer, << ji je gledajoč v oči rekel Boris in tudi on je opazil, da se je na njenem obrazu narisal nasmešek. Prisedel je poleg nje in jo poljubil. Z rokami jo je počasi božal po laseh. Poljubi so postajali vse bolj strastni in Ajdi je ugajalo, da je nekdo ob njej. Rada je imela njegove močne roke in vonj njegovega parfuma. Vendar ji je po glavi še vedno rojila Ninina smrt zato se je počasi oddaljila od njega in se dvignila v sedeč položaj.

>>Sorry. Res nisem za takšne stvari danes, << se mu je opravičila in šla z rokami skozi svoje lase.

>>Saj te razumem, << ji je odgovoril , >>samo malo sem te hotel razvedriti.<<

>>Saj ti je uspelo, vendar sem še vedno preveč žalostna. Žal mi je, da sm ti uničili tako lep večer, << in spet je pričela jokati. Boris jo je objel in ji pokazal, da ji stoji ob strani in da ni jezen nanjo, čeprav se je res potrudil, da je vse pripravil. Počasi sta legla na odejo in objel jo je. Čeprav so ju kamni žulili jima to ni preprečilo, da sta v objemu zaspala.

  • Share/Bookmark

22.09.2011

Ajda gre na morje 10.del

Objavljeno v Ajda gre na morje 19:44 avtor: psychoticoverload

Sonce še ni vzšlo, ko je v elitnem delu Ljubljane zazvonil telefon.

>>Imam jo, << se je v telefonu zaslišal glas.

>>Kaj? Koga? << Dule je bil še napol v sanjah, ko mu je glas na drugi strani razložil, da ima Ajdo v pesti. Čez obraz se mu je narisal nasmešek.

>>Pridem ponjo, << je dodal na koncu, glas na drugi strani pa ga je začel prepričevati, da to ni najbolj pametna ideja, saj se je ujela z ljudmi, ki jih je spoznala v zadnjih dneh in bi lahko posumili, da se dogaja nekaj sumljivega, zato je bolje, da počaka do njene vrnitve v Ljubljano. Dule je pritrdil prekinil zvezo, odložil telefon na nočno omarico in nazaj zaspal.

Sonce je bilo že visoko na nebu, ko je nekdo potrkal na Ajdina vrata. Vsa zmedena se je dvignila iz postelje, nase navlekla razvlečeno majico, ki je ležala ob postelji in odprla vrata. Pred vrati je stal Boris.

>>Kaj je punca? Te maček preganja a,<< jo je posmehljivo vprašal.  Ajda pa mu je namenila le cinični nasmešek. Sedla je na posteljo in si z dlanmi  razmršila lase.

>>Ne vem, kaj je bilo to včeraj,<< se je opravičevala, >>redkokdaj pijem, pa se me hitro prime.<<

>>Nič se ne sekiraj,<<jo je potolažil,  dal roko čez njene rame in jo poljubil na lice.  Ajda je zardela, saj ni bila prepričana, če bo imel Boris pogum narediti naslednji korak. Bila je presenečena, saj je veljal za sramežljivega fanta. Nekaj minut sta klepetala sedeč na robu postelje in Boris ji je razkril, da ji zvečer pripravlja presenečenje.  Nato je vstal in jo povabil na popoldansko kopanje. Ajda je privolila.

>>Počakam te zunaj,<< je rekel in za seboj zaprl vrata.

Ajda je hitro nase navlekla kopalke, vzela kremo za sončenje in brisačo, obula natikače in kot bi švignil že stala ob Borisu, ki je stal pred vrati.

>>A greva počasnež, << ga je zbadljivo vprašala.

>>Pa pojdiva, zaspanka, << ji ni ostal dolžan Boris.

Sprehodila sta se do bližnje plaže, ki se je ležala med skalami. Pot je bila vklesana in široka komaj za enega.  Ko sta se tako spuščala proti plaži, je bilo Ajdi žal, da si ni obula športnih copat, saj  bi bila pot dosti lažja. Plaža se jima je počasi odpirala, in Ajda je bila presenečena nad lepoto. Celotno plažo so prekrivali drobni kamenčki, ob robu pečine pa so poganjali borovci, ki so poskrbeli za prijetno senco.
Boris je svojo brisačo vrgel v senco, ajda pa je svojo razgrnila na sonce, da bo kasneje, ko bo prišla iz vode lahko malo poležala in nabrala malo barve. Borisu je porinila v roko kremo za sončenje.

>>Na, namaži me, << mu je rekla in mu nastavila hrbet. Boris je počasi stresel vsebino kreme po njenih ramenih in jo počasi razmazal po njenem hrbtu. Ajdi je dotik njegovih rok prijal. Bilo ji je všeč  kako je počasi drsel po njenem hrbtu. Z rokami je počasi lezel do njenega pasu in jo objel.  Počasi se ji je s telesom približal, da je začutila, kako se je njegova koža dotaknila njene. Svojo glavo je približal njeni in ji šepnil na uho, >>všeč si mi.<<

Ajda je zardela in izkoristila trenutek, da ga poljubi. Občutek je bil božanski. Prvič po dolgem času je imela občutek, da nekomu pripada.

>>Alo vidva, konc romantike<< se je z vrha pečine zaslišal glas. Bil je Jure z družbo, ki se je očitno ravnokar zbudila, saj so bili na pogled kot skupina živih mrtvecev. Alkohol je tudi njih dodobra načel.

Ajda in Boris sta se počasi oddaljila, in obema se je videlo, da bi bila raje sama, vendar ostali se niso na to preveč ozirali. Hipoma so bili na plaži, zmetali svoje stvari po tleh in stekli v morje.

>>A prideta, << se je iz vode slišalo vprašanje.

>>Pridi greva,<< je rekel Boris in stekel v morje. Ajda je brez premišljevanja stekla za njim. Voda je bila prijetna in popoldne se je obrnilo kot za stavo. Fantje so si podajali žogo, punce pa so se sončile in se spuščale v globoke debate, ki so jih razumele le one same.

Sonce se je počasi spuščalo, ko so se odpravljali. Boris je pristopil do Ajde in jo potegnil stran od skupine.

>>Se vidiva zvečer, << jo je vprašal?

>>Velja, << mu je odgovorila in ga poljubila, >>ob pol devetih pridi pome.<<

>>Prav, << je rekel in ji vrnil poljub, nato pa se obrnil in zakričal za skupino, naj ga počaka.

Tudi Ajda se je sprehodila proti hiši, ki je bila tik za gozdičkom. Med hojo si je krajšala čas s požvižgavanjem pesmi, ki jo je nedavno slišala na radiu v daljavi pa se je slišalo oglašanje čričkov.

>>Sem že mislila, da te je pobralo, << je slišala Aničin glas, ki je prihajal izza grmičevja ob hiši, ko je stopila na dovoz.

>>Ne, ne, << ji je odgovorila >>z Borisom sva bila na plaži.<<

Stopila je na eno izmed poti, ki so se prepletale po vrtu, da je prišla do Anice, ki je bila ravno pulila plevel po vrtu.

>>A ste kaj lačni, << je vprašala Ajda?
>>Lahko bi danes jaz naredila večerjo, << se je prijazno ponudila.

>>No ja, pa bi mi res prav prišlo kaj za pod zob, << se je nasmehnila Anica in se ji prijazno zahvalila  in ji obrazložila, da je šla danes po nakupih in nakupila nekaj hrane, kar lahko pripravi za večerjo.

Ajda se je najprej odpravila pod tuš, da je sprala s sebe sol, ki se ji je čez dan nabrala na koži nato pa se je odpravila v kuhinjo, da je pripravila večerjo za njiju z Anico.

———————————————————————————————————————————————————–

SE NADALJUJE . . .

Copyright – Avtorske pravice

P.S.

Zgodba je izmišljena, prav tako so vse osebe v tej zgodbi izmišljene in fiktivne. Vsaka podobnost s stvarnimi osebami je zgolj naključna in nenamerna. Prav tako so vse situacije izmišljene in so zgolj plod domišljije, zato je vsaka podobnost z stvarnim svetom zgolj naključna in nenamerna.

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »