22.09.2011

Ajda gre na morje 10.del

Objavljeno v Ajda gre na morje 19:44 avtor: psychoticoverload

Sonce še ni vzšlo, ko je v elitnem delu Ljubljane zazvonil telefon.

>>Imam jo, << se je v telefonu zaslišal glas.

>>Kaj? Koga? << Dule je bil še napol v sanjah, ko mu je glas na drugi strani razložil, da ima Ajdo v pesti. Čez obraz se mu je narisal nasmešek.

>>Pridem ponjo, << je dodal na koncu, glas na drugi strani pa ga je začel prepričevati, da to ni najbolj pametna ideja, saj se je ujela z ljudmi, ki jih je spoznala v zadnjih dneh in bi lahko posumili, da se dogaja nekaj sumljivega, zato je bolje, da počaka do njene vrnitve v Ljubljano. Dule je pritrdil prekinil zvezo, odložil telefon na nočno omarico in nazaj zaspal.

Sonce je bilo že visoko na nebu, ko je nekdo potrkal na Ajdina vrata. Vsa zmedena se je dvignila iz postelje, nase navlekla razvlečeno majico, ki je ležala ob postelji in odprla vrata. Pred vrati je stal Boris.

>>Kaj je punca? Te maček preganja a,<< jo je posmehljivo vprašal.  Ajda pa mu je namenila le cinični nasmešek. Sedla je na posteljo in si z dlanmi  razmršila lase.

>>Ne vem, kaj je bilo to včeraj,<< se je opravičevala, >>redkokdaj pijem, pa se me hitro prime.<<

>>Nič se ne sekiraj,<<jo je potolažil,  dal roko čez njene rame in jo poljubil na lice.  Ajda je zardela, saj ni bila prepričana, če bo imel Boris pogum narediti naslednji korak. Bila je presenečena, saj je veljal za sramežljivega fanta. Nekaj minut sta klepetala sedeč na robu postelje in Boris ji je razkril, da ji zvečer pripravlja presenečenje.  Nato je vstal in jo povabil na popoldansko kopanje. Ajda je privolila.

>>Počakam te zunaj,<< je rekel in za seboj zaprl vrata.

Ajda je hitro nase navlekla kopalke, vzela kremo za sončenje in brisačo, obula natikače in kot bi švignil že stala ob Borisu, ki je stal pred vrati.

>>A greva počasnež, << ga je zbadljivo vprašala.

>>Pa pojdiva, zaspanka, << ji ni ostal dolžan Boris.

Sprehodila sta se do bližnje plaže, ki se je ležala med skalami. Pot je bila vklesana in široka komaj za enega.  Ko sta se tako spuščala proti plaži, je bilo Ajdi žal, da si ni obula športnih copat, saj  bi bila pot dosti lažja. Plaža se jima je počasi odpirala, in Ajda je bila presenečena nad lepoto. Celotno plažo so prekrivali drobni kamenčki, ob robu pečine pa so poganjali borovci, ki so poskrbeli za prijetno senco.
Boris je svojo brisačo vrgel v senco, ajda pa je svojo razgrnila na sonce, da bo kasneje, ko bo prišla iz vode lahko malo poležala in nabrala malo barve. Borisu je porinila v roko kremo za sončenje.

>>Na, namaži me, << mu je rekla in mu nastavila hrbet. Boris je počasi stresel vsebino kreme po njenih ramenih in jo počasi razmazal po njenem hrbtu. Ajdi je dotik njegovih rok prijal. Bilo ji je všeč  kako je počasi drsel po njenem hrbtu. Z rokami je počasi lezel do njenega pasu in jo objel.  Počasi se ji je s telesom približal, da je začutila, kako se je njegova koža dotaknila njene. Svojo glavo je približal njeni in ji šepnil na uho, >>všeč si mi.<<

Ajda je zardela in izkoristila trenutek, da ga poljubi. Občutek je bil božanski. Prvič po dolgem času je imela občutek, da nekomu pripada.

>>Alo vidva, konc romantike<< se je z vrha pečine zaslišal glas. Bil je Jure z družbo, ki se je očitno ravnokar zbudila, saj so bili na pogled kot skupina živih mrtvecev. Alkohol je tudi njih dodobra načel.

Ajda in Boris sta se počasi oddaljila, in obema se je videlo, da bi bila raje sama, vendar ostali se niso na to preveč ozirali. Hipoma so bili na plaži, zmetali svoje stvari po tleh in stekli v morje.

>>A prideta, << se je iz vode slišalo vprašanje.

>>Pridi greva,<< je rekel Boris in stekel v morje. Ajda je brez premišljevanja stekla za njim. Voda je bila prijetna in popoldne se je obrnilo kot za stavo. Fantje so si podajali žogo, punce pa so se sončile in se spuščale v globoke debate, ki so jih razumele le one same.

Sonce se je počasi spuščalo, ko so se odpravljali. Boris je pristopil do Ajde in jo potegnil stran od skupine.

>>Se vidiva zvečer, << jo je vprašal?

>>Velja, << mu je odgovorila in ga poljubila, >>ob pol devetih pridi pome.<<

>>Prav, << je rekel in ji vrnil poljub, nato pa se obrnil in zakričal za skupino, naj ga počaka.

Tudi Ajda se je sprehodila proti hiši, ki je bila tik za gozdičkom. Med hojo si je krajšala čas s požvižgavanjem pesmi, ki jo je nedavno slišala na radiu v daljavi pa se je slišalo oglašanje čričkov.

>>Sem že mislila, da te je pobralo, << je slišala Aničin glas, ki je prihajal izza grmičevja ob hiši, ko je stopila na dovoz.

>>Ne, ne, << ji je odgovorila >>z Borisom sva bila na plaži.<<

Stopila je na eno izmed poti, ki so se prepletale po vrtu, da je prišla do Anice, ki je bila ravno pulila plevel po vrtu.

>>A ste kaj lačni, << je vprašala Ajda?
>>Lahko bi danes jaz naredila večerjo, << se je prijazno ponudila.

>>No ja, pa bi mi res prav prišlo kaj za pod zob, << se je nasmehnila Anica in se ji prijazno zahvalila  in ji obrazložila, da je šla danes po nakupih in nakupila nekaj hrane, kar lahko pripravi za večerjo.

Ajda se je najprej odpravila pod tuš, da je sprala s sebe sol, ki se ji je čez dan nabrala na koži nato pa se je odpravila v kuhinjo, da je pripravila večerjo za njiju z Anico.

———————————————————————————————————————————————————–

SE NADALJUJE . . .

Copyright – Avtorske pravice

P.S.

Zgodba je izmišljena, prav tako so vse osebe v tej zgodbi izmišljene in fiktivne. Vsaka podobnost s stvarnimi osebami je zgolj naključna in nenamerna. Prav tako so vse situacije izmišljene in so zgolj plod domišljije, zato je vsaka podobnost z stvarnim svetom zgolj naključna in nenamerna.

  • Share/Bookmark

17.09.2011

Ajda gre na morje 9.del

Objavljeno v Ajda gre na morje 12:30 avtor: psychoticoverload

Sonce je padalo proti morju, ko je Ajda odprla oči. Obrnila se je na bok in še malo poležala. Bila je izmučena od potovanja in ta spanec ji je dobro del.  Poskušala je vstati, vendar je noge niso poslušale, zato se je odločila, da bo še malo poležala. Vzela je svoj MP3 predvajalnik in si slušalke vtaknila v ušesa.  Ravno sredi poslušanja druge pesmi, je v sobo vstopila Anica.

>>Ajda, pridi na večerjo,<< jo je prijazno povabila >>spekla sem nama ribe.<<

>>Pridem, pridem,<< je poskočila iz postelje. Hitro je navlekla majico in stekla proti jedilnici. Riba je dišala po vsej hiši in ajda je bila že pošteno lačna. Sedla je in pogledala Anico.

>>Super ste to spekli, << jo je pohvalila.

Anica se ji je prijazno nasmehnila in nesla košček krompirja v usta.

>>Boris je klical, << je med večerjo pripomnila Anka, >>rekel je, da bo prišel pote ob devetih.<<

>>Ob devetih? Pa saj je ura že skoraj devet, jas pa nisem še niti urejena, << je vsa panična dejala Ajda.

Hitro je pojedla, se zahvalila za dobro večerjo in stekla v sobo. Pomirila je vsa možna oblačila v vseh možnih kombinacijah in niti ena ji ni bila všeč.  Slišala je, kako je avto zapeljal na dovoz. Vsa živčna je nase navlekla razvlečeno majico in kratko krilce.

>>Vredu bo,<< si je rekla in stekla po stopnicah. Boris je ravno vstopil skozi vrata, ko je Ajda skočila čez zadnjo stopnico.

>>Čau Ajda, super zgledaš,<< jo je pohvalil Boris.

>>Hvala,<< je zasijala >>a greva?<<

>>Samo še babico nekaj vprašam pa greva, << in odšel proti kuhinji. Ajda je hitro obula čevlje in stopila iz hiše. Zrak je bil prečudovit. Mešanica morske vode in sivke, ki je rastla tik ob hiši. Daleč na obzorju je sonce ravno tonilo v morje in tvorilo prečudovit sončni zahod.

>>A ni prečudovit, << se je za hrbtom zaslišal glas. Pogledala je Borisa, ki je stal tik za njo in gledal v večerno zarjo.

>>Res je prečudovit, <<mu je odvrnila in poklonila nasmešek.

B oris ji je vrnil nasmešek in pokazal proti avtu, češ čas je da se odpraviva. Sedla sta v njegov avto in se odpeljala. Na hitro sta skočila v bližnje naselje, kjer je bila manjša trgovina, da je Boris lahko nakupil nekaj prigrizkov in pijače za današnji večer, Ajda pa se je sprehodila ob morju. Sedla je na majhen kamniti nasip in opazovala rakovice, ki so ob vsakem valu zbežale v zavetje.  Sonce je počasi potonilo v morju, ko je Boris prišel iz trgovine.

>>Pa imava vse, << je rekel in vžgal avto. Odpeljala sta se proti hiši na južni strani otoka. Hiša je bila manjša od tiste, v kateri sta prebivali z Anico, vendar prav tako lepo urejena. Hiša je prav tako imela svoj privez na katerem je bil privezan čoln, s katerim so dopoldan prispeli na otok. Ob čolnu pa sta bila privezana dva vodna skuterja.

Boris je videl, kako ji je pogled obstal na skuterjih, zato se je prijazno ponudil, da jo bo jutri peljal  en krog.

>>Sedaj pa pojdiva, da spoznaš družbo,<<  jo je povabil in napotila sta se proti hiši.

Ko sta vstopila je bila druščina ravno sredi družabne igre, ki je Ajda ni poznala. Boris ji je razložil, da igrajo igro, pri kateri moraš partnerja z pantomimo, risanjem ali govorjenjem pripeljati do pravilnega odgovora.

>>Družba, to je Ajda<< je zavpil Boris. Prijazno so jo pozdravili in se ji posamično predstavili. Boris pa je iz vrečke potegnil nekaj alkoholnih pijač in prigrizkov, ki jih je kupil v trgovini. Ajdi je zmešal rum kolo in ji jo podal. Začela se je nov okrog igre in z Borisom sta se pridružila. Že v prvi igri sta zmagala in njun zmagovalni niz se je nadaljeval skoraj do zaključka večera.

Ajdi se je že pošteno vrtelo, ko so se vsi odpravljali v posteljo. Zaželela si je malo svežega zraka  zato je stopila na verando.  Boris je prišel za njo.

>>Pridi, greva na sprehod. Ti bom nekaj pokazal, << jo je prijazno povabil.

Odpravila sta se do morja in nato pot nadaljevala proti hiši, kjer je prebivala Ajda. Potarnala je, da jo zebe, zato ji je Boris odstopil svojo srajco. Prišla sta do skale, ki je bila na koncu rta. Sedla sta nanjo in namočila noge v vodo. Polna luna je obsijala okolico in odsev v morju je bil naravnost fantastičen.

>>Kako to, da nisi s seboj vzel Mateje,<< ga je vprašala Ajda?

>>Zakaj me to sprašuješ, << je začudeno vprašal  >>Matejo sem pustil pred tremi tedni.<<

>>Kako pred tremi tedni, če se je pa še par dni nazaj hvalila, da gresta skupaj na dopust?<< ni nič manj začudeno odvrnila Ajda. Matejo je bila očitna navadna lažnivka. Res,da v zadnjem času nista bili najboljši  prijateljici, vendar vseeno tega ni pričakovala od nje.

>>Imela sva načrte, vendar mi njeno izkoriščanje ni bilo všeč, << je potarnal on in Ajda je vedela o čem govori. Niti poskušala ni prikazati Mateje v lepši luči saj je vedela, da Boris ve, kakšna oseba je.

>>Ti si vredu fant, boš že našel boljšo, << ga je pohvalila. Svoj pogovor sta nadaljevala do zgodnjih jutranjih ur. Čisto sta pozabila na uro in iz pogovora ju je zdramil Borisov telefon.

>>Poglej koliko je že ura. Pridi pospremil te bom domov,<< se je prijazno ponudil Boris. Počasi sta sestopila in se ob morju odpravila proti domu. Luna pa jima je osvetljevala pot.

Prispela sta do hiše in Boris je Ajdo pospremil do vhoda.

>>Pa sva tu, << je rekel in jo prijel za roko. Ajda je občutila prijeten občutek v trebuhu. Ni vedela, kaj bi storila, še manj pa kaj bi rekla v tem trenutku, zato ga je samo nemo gledala. Boris se je počasi z usti približal njenim ustnicam in jo poljubil, ni se mu upirala in vrnila mu je poljub. Cel svet se je v tistem trenutku vrtel okoli njiju in bila sta glavni zvezdi v svojem filmu. Ajda si je želela, da bi ta trenutek trajal večnost, vendar se je prehitro končal. Boris se je poslovil in odšel. Ajda pa je vstopila v hišo in stekla v sobo. Vrgla se je na posteljo in kriknila od sreče.

Komaj je čakala jutro da ga zopet vidi. Počasi je zatisnila oči in zaspala.

  • Share/Bookmark

16.09.2011

Ajda gre na morje 8.del

Objavljeno v Ajda gre na morje 12:04 avtor: psychoticoverload

Ajda je kot vkopana stala in gledala v Aničinega vnuka.

>>Boris,<< je z odprtimi usti obstala Ajda, >>ti si Ankin vnuk?<<

>>Po zadnjih podatkih sem še,<<se je pošalil >>kaj pa ti počneš tukaj?<<

>>Z menoj je prišla,<< se je vmešala Anica in objela svojega vnuka >>srečali sva se na postaji.<<

>>Super, super<< je pripomnil Boris, ki je bil vidno izmučen >>sedaj pa mi podajta vajini potovalki. Gremo nazaj na otok.<<

Ajda je vzela svojo in Aničino potovalko in ju podala Borisu.  Nato je Anici pomagala, da je stopila na čoln na koncu pa je skočila še sama. Prvič se je peljala z motornim čolnom in že sam občutek, ko je stopila nanj je bil božanski. Sedla je poleg Anice, Boris pa je počasi odplul iz marine. Jutro je bilo veličastno, sonce je bilo nizko na obzorju in morje je bili mirno, skoraj brez valov. Na nebu sta se lovila dva oblaka, ki sta izgledala kot nekakšna otočka sredi morja.

>>Vidiš te otoke,<< in pokazal na njih >>to so pakleni otoci. Lahko greva kdaj na izlet. Zelo lepo je.<<

>>Res so lepi,<< mu je pritrdila Ajda. Lepota otokov se je iskrila v njenih očeh. Bili so nekaj najlepšega, kar je videla v svojem življenju. S starši niso nikoli hodili tako južno. Vedno so hodili v Istro, ki pa jo je Ajda imenovala kar Slovenija, saj je vedno srečala kakšnega znanca.

Počasi se jim je začel odpirat otok Sveti Klement. Videli so že prve hiše, ki so počasi prerasle v majhno obmorsko naselje z nič več kot petsto prebivalci.

>>Vidiš tisto hiško, čisto ob morju, << je rekel Boris in Ajda je sledila njegovemu prstu.

>>A tisto veliko z opečnato fasado,<< je radovedno vpašala?

>>Da, da, ravno tisto,<<  je prikimal  >>Tista je vajina. Naša je malo naprej. Takoj za rtom.<<

>>Uau, zgleda lepo, << je vsa začudena obstala, saj se ji niti sanjalo ni, da ima Borisova družina takšno veliko posestvo ob morju, Mateja pa tudi ni nikoli nič omenila.

>>Kako pa to, da nisi vzel Mateje s seboj, << ga je zbadljivo povprašala Ajda?

Pogledal je najprej babico nato pa še Ajdo, >>ne bom nič rekel, << in svojemu odgovoru dodal pridušen nasmešek.

Preostanek vožnje je pogovor tekel sproščeno. Smejali so se in zbijali šale. Povedal ji je kratko zgodovino otoka in kako so otoki dobili svoje ime.  In kot bi mignil so že pripluli pred veliko opečnato rdečo hišo in se privezali na svoj privez.

Boris je kot pravi kavalir prijel obe potovalki in ju odnesel v hišo. Dekleti pa sta počasi stopicali za njim.

>>Ti. A ti nisem rekla, da mi zalivaš vrt, << ga je okarala Anka!

>>Sorry babi, sej veš, žurke pa to, << se je iz hiše slišal zbadljiv glas.

>>Fantje, fantje, vi in vaše žurke, << mu je že z nasmeškom odvrnila Anica in prijela za Ajdino roko >>mi boš pa ti malo pomagala ob večerih ane? Bova malo posadili.<<

>>Bom,<< je odgovorila in stekla proti hiši. Ko je vstopila je v šoku obstala. Hladen zrak se je zaletel vanjo kot kamion. Hiša je bila v celoti opremljena v marmor in je spominjala na hišo iz ameriških filmov.

>>A boš kar stala med vrati ali boš vstopila, << jo je pobaral Boris.

>>Tako, tako lepa je, << je komaj izustila, >>nisem še bila v tako lepi hiši.<<

Vsa začudena je vstopila in si ogledovala notranjost. Boris ji je pokazal naj mu sledi v drugo nadstropje, da jo popelje do njene sobe. Šla sta po stopnicah v prvo nadstropje in vstopila v sobo čisto na koncu hodnika. Soba je bila velika kot kakšna garsonjera, s svojo kopalnico in balkonom. Njene oči so sobo kar požirale centimeter za centimetrom.

>>Upam, da ti bo ugajala,<< je napol sarkastično in napol resno pripomnil Boris.

>>Ugajala? << Je začudeno odvrnila, >> super je!!<<

>>Potem se pa le udobno namesti, jaz pa samo še pozdravim babi in grem << je rekel Boris medtem ko je stal med vrati, >>pa zvečer pridem pote, da še spoznaš družbo, zato si ne delaj načrtov.<<

Zaprl je vrata za seboj in odšel po stopnicah. Ajda je slišala, kako se je zapletel v pogovor z Anico, katera ga je bolj v smehu kot zares kregala zaradi vrta. Ajda je na hitro zložila stvari v omaro, se preoblekla in vrgla na posteljo. Slišala je, kako je Boris vžgal čoln in se odpeljal. Razmišljala kakšne dogodivščine jo čakajo ta teden, saj je dejstvo, da je tud Boris tu preseglo vsa njena pričakovanja.

>>Mogoče pa se še kaj zgodi, << si je rekla sama pri sebi in zatisnila oči.

———————————————————————————————————————————————————–

SE NADALJUJE . . .

P.S.

Zgodba je izmišljena, prav tako so vse osebe v tej zgodbi izmišljene in fiktivne. Vsaka podobnost s stvarnimi osebami je zgolj naključna in nenamerna. Prav tako so vse situacije izmišljene in so zgolj plod domišljije, zato je vsaka podobnost z stvarnim svetom zgolj naključna in nenamerna.

P.P.S. Uradna skupina Ajda gre na morje.

  • Share/Bookmark

15.09.2011

Ajda gre na morje 7.del

Objavljeno v Ajda gre na morje 19:14 avtor: psychoticoverload

Sonce je že vzhajalo, ko je Ajda izstopila iz taksija, ki ju je z Anico pripeljal od železniške postaje do majhne vasice ob obali, kjer sta čakali, da ju bo prišel iskat njen vnuk, ki je ravno preživljal počitnice s svojimi prijatelji v počitniški hišici na otoku. Sedli sta v prijetno gostilnico tik ob morju. Natakar ju je prijazno sprejel in ju povprašal, s čim jima lahko postreže. Naročili sta si vsaka svojo kavo, saj sta jo po nočnem potovanju z vlakom močno potrebovali. Čeprav sta večino poti prespali, je bilo spanje na vlaku neudobno in sta bili utrujeni kakor, da celo noč nebi zatisnili očesa.

Med pogovorom sta počasi srebali kavico. Anica je bila kljub svojim letom v teku s časom in nobena stvar ji ni bila tuja in nobena tema pri njej ni dobila naziva tabu.  Tako ji je Ajda lahko povedala marsikaj, saj je vedela, da ji tega ne bo očitala. Počutila se je, kot bi dobila tretjo babico.

>>Lačna sem,<< je potarnala Ajda, ko ji je v želodcu že pošteno zakrulilo.

>>Pridi, << je rekla Anica >>tu za vogalom prodajajo najboljše slanike. Boš videla kako so dobri.<<

Plačali sta pijačo in se odpravili proti pekarni. Čeprav je bila pekarna oddaljena manj kot sto metrov, sta izbrali daljšo pot ob morju. Ajda je sezula svoje čevlje in noge namočila v morje. Slana voda je zalila njena stopala, med prste pa ji je naneslo fin pesek.  Občutek je bil božanski.

>>Jupiiiiii,<< je na ves glas zavpila Ajda, da so galebi, ki so ob obali kljuvali ostanke jutranjega ulova odleteli.

Anica je videla, kako Ajda uživa v morju in se je zato sama odpravila po hrano. Kupila je nekaj slanikov in pa kruh, ker je vedela, da fantje sigurno nimajo nobene zaloge. Prijazen prodajalec pa ji je dal še dva rogljička brezplačno, saj sta se z Anico poznala še iz časov,  ko je kot mlado dekle hodila z starši na počitnice.   Rekla sta besedo, dve o starih časih in prodajalec je še potarnal, kako je promet upadel.  Obljubila mu je, da se bo oglasila, ko se bo vračala nazaj in odšla.

Ajda je že sedela ob lepo urejeni mizici  preoblečena v kopalke in pripravljena na kopanje.

>>Sedaj ne bova imeli časa za kopanje, << je rekla Anica medtem, ko je na mizo odlagala vrečko z hrano >>vidiš tisti čoln, tisto je najin prevoz. Vendar imava še dovolj časa, da v miru pojeva.<<

>>Prav. << Je užaloščeno pripomnila Ajda in zagriznila v slanik, >>mmmmm, pa so res dobri,<< in nasmešek se ji je zopet narisal na obraz. Počasi sta pozajtrkovali in Anica ji je pravila o vseh dogodivščinah, ki jih je doživela tu na teh plažah. Ko sta pojedli, sta za seboj pospravili in se odpravili proti marini, ki je bila na koncu vasi.

Bila je to majhna marina, v kateri so bile zasidrane same ribiške ladje. Skoraj vse so bile narejene po istem kopitu in le težko si ločil eno od druge. Pri vhodu je stala skupina ribičev, ki jih je Anica očitno poznala. Ustavila se je pri njih in hitro je stekla beseda. Ajda se je postavila zraven in poslušala.  Slišati je bilo, kakor da Anica kupuje ribe. Čeprav Hrvaško ni razumela, ji je bilo prav smešno, kako so med pogovorom domačini krilili z rokami, ko je Anica zbijala ceno.  Čeprav je na koncu dosegla svoje, ni bil nihče izmed njih jezen, ker jih je dobila skoraj brezplačno ampak so se  veselo zaklepetali.  Bili so prav posrečena skupina, ki so zbijali šale na račun Slovenske trdoživosti.

>>Čau babi, << se je za hrbtom zaslišal glas, >>vidim da si srečala staro klapo.<<

Ajda se je obrnila in presenečeno pogledala.

———————————————————————————————————————————————————–

SE NADALJUJE . . .

P.S.

Zgodba je izmišljena, prav tako so vse osebe v tej zgodbi izmišljene in fiktivne. Vsaka podobnost s stvarnimi osebami je zgolj naključna in nenamerna. Prav tako so vse situacije izmišljene in so zgolj plod domišljije, zato je vsaka podobnost z stvarnim svetom zgolj naključna in nenamerna.

  • Share/Bookmark

14.09.2011

Ajda gre na morje 6.del

Objavljeno v Ajda gre na morje 12:00 avtor: psychoticoverload

Ura je ravno odbila šest popoldan, ko so se vrata lokala odprla z vso močjo. Med njimi je stal mišičast moški, ki je s pogledom počasi preletel ves lokal. Pogled se mu je ustavil na natakarici, ki je stala za pultom.  Nina je štela le nekaj več 20 let ampak njena drobna postava ni dajala tega občutka. Imela je srednješolski stil oblačenja in tudi frizuro je imela takšno, kot jo imajo današnje petnajstletnice.

>>AŁo. Vsi vn iz gostilne,<< je vpil Dule medtem, ko je mahal s pištolo, >>vn sam reku!! Ti mała pa počaki tam.<<

Nina je vsa prestrašena obnemela, saj je prvič videla človeka s pištolo. Srce ji je razbijalo kot noro in ni si upala premakniti niti za milimeter. Gledala je gumb na alarmu, ampak nekaj ji je govorilo, da to nebi bila pametna odločitev.  Plaho je pogledala proti vratom, ki so se ravno zapirala za zadnjo stranko, ki je zapustila lokal. Hotela je zakričati, naj je ne pustijo same, vendar ni mogla spustiti glasu. Medtem, pa je Dule že odložil pištolo na pult in sedel na stol. Prijel se je za pult in počasi dvignil glavo. Nino je nekaj sekund gledal v oči in rekel.

>>Zdj pa me dobr posluš mała. Hočem vedt use. Kje je Ajda. Kam je šla. Kdaj pride. <<

>>Vem samo, da je odšla na Hrvaško in to z vlakom, ki je odpeljal pred 20 minutami,<< je prestrašeno dejala Nina.

Dule je v roke prijel mobilni telefon, vtipkal številko in telefon prislonil k ušesu. Z pogledom je sledil Nininim kretnjam, ki se je živčno naslanjala na pomivalno korito. Vsake toliko je prijela za kozarec z vodo in počasi naredila požirek. Ni si upala delati hitrih kretenj, saj je Dule še vedno trdno držal pištolo v roki. Naenkrat se je vstal, stopil proti vratom in začel kričati na ves glas.

>>Pizdarija. Kje si ti. A se ne morš enkrat prov čas javt na telefon. Tamala prasica je na vlaku prot hrvaški. Spizdi na mejo. ima da jo dobiš<< je zarohnel in prekinil.

>>Ti mala, nisi me vidla, << je zabičal Dule Nini, >>JASNO.<<

Vendar je Nina storila ravno nasprotno in sprožila alarm. Sprožilo se je nevzdržno tuljenje in Dule je obstal med vrati. Na njegovem obrazu so se pojavile gube. Bil je vidno jezen. In če bi bili v filmi, bi se iz njegovih ušes ravnokar kadilo. Obrnil se je in zakorakal proti Nini.

>>Ti prasica me neboš jebala<< je zarohnel, jo prijel za vrat in udaril z pestjo direktno po obrazu. Poskušala se je osvoboditi njegovega prijema, vendar ga je to le še bolj razjezilo. Po njej je udarjal, kot da udarja po boksarski vreči. Čeprav je vedel, da bo vsak čas prišla policija, jo je želel naučiti lekcije. Vrgel jo je na tla in jo začel brcati. Vsak udarec njegovih čevljev jo je bolj bolel. Ni vedela več, kako dolgo bo še lahko zdržala, saj jo je vsak košček njenega telesa bolel, zato je spustila roke, s katerimi si je prekrivala obraz in se pustila na milost in nemilost. Ravno v tistem trenutku je skozi tuljenje alarma slišala policijsko sireno in očitno ni bila edina. Tudi Dule jo je slišal.

>>Maš srečo, << je razočarano odvrnil in zapustil lokal.

Nina pa ni vedela, ali je to res sreča. Bolel jo je vsak košček njenega telesa. Rok sploh ni mogla premaknit od bolečine. Postajale je ve bolj omotična in začela se je bati za svoje življenje. komaj sedaj je uvidela, kakšno napako je naredila. Pustila bi ga, da odide pa bi bilo sedaj vse v najlepšem redu. Omotičnost pa se je vse bolj stopnjevala. Njena usta so bila suha, oči so počasi postajale težke in prostor okoli nje je začel poplesavati. Iznenada ji je postalo hladno in zadnja stvar, ki jo je videla, sta bila dva policista, ki sta vstopila v gostilno. Eden izmed policistov je skočil k Nini, drugi pa je poklical.

>>Patrulja ena kliče OKC. Patrulja ena kliče OKC,<< je Nina slišala glas v daljavi >>potrebujemo reševalno vozilo!!<<

>>Reševalno vozilo je na poti<< se je slišal hreščeč glas iz zvočnika.

>>Sprejem,<< je hitro odgovoril policist  in se sklonil k Nini. Prepoznal je znake notranjih krvavitev in vedel je da ne more ničesar storiti, da bi ji pomagal.

Reševalno vozilo je bilo ravno na polovici poti, ko so sprejeli klic, da je njihova vožnja prekinjena in naj se vrnejo nazaj  v center. Ravno tisti trenutek pa se je iz bolnice odpravil zdravnik, ki bo potrdil čas smrti.

Ravno je vlak zapeljal v zidani most,  se je Ajda spomnila na Nino.  Ura je bila 18.20 minut. ———————————————————————————————————————————————————–

SE NADALJUJE . . .

P.S.

Zgodba je izmišljena, prav tako so vse osebe v tej zgodbi izmišljene in fiktivne. Vsaka podobnost s stvarnimi osebami je zgolj naključna in nenamerna. Prav tako so vse situacije izmišljene in so zgolj plod domišljije, zato je vsaka podobnost z stvarnim svetom zgolj naključna in nenamerna.

  • Share/Bookmark

13.09.2011

Ajda gre na morje 5.del

Objavljeno v Ajda gre na morje 14:49 avtor: psychoticoverload

Mateja je odprla vrata in pred seboj zagledala dekle, oblečeno v usnjene hlače in majčko, ki je komaj pokrivala zgornji del njenega telesa.

>>A je Ajda doma,<< je vprašala s čudnim naglasom, ki je izviral nekje iz Ukrajine ali Slovaške.

Mateja je čudno pogledala dekle, ki je stalo pred njenimi vrati. Spraševala se je, od kdaj ima Ajda takšne prijateljice, saj je bila prepričana, da Ajda nima časa, da bi iskala nove prijateljice, poleg tega, pa se tudi nikoli nebi družila s takšnimi dekleti.

>>Ne. Ajda je na morju. Kdo pa si ti?<< jo je jezno vprašala.

>>Ni važno. Čau,<< se je na hitro poslovila in odšla. Ko je stopila iz bloka, jo je pred vhodom že čakal črn avtomobil, v katerega je sedla. Še preden je uspela zapreti vrata, je avtomobil že speljal. Mateja pa je vse to opazovala skozi okno. >>S kakšnimi čudaki se pa to ona druži<< je bila njena edina misel. Pograbila je telefon, po imeniku poiskala Ajdo in jezno pritisnila kliči.

Biiip, biiiip.

>>Čau Mateja. Povej<< je z veselim glasom sprejela klic Ajda

>>Posluš ti punca. Povej ti svojim narkomanskim prjatlom, da te tuki nimajo kej iskat,<< se je v telefon zadirala Mateja. Bila je tako jezna, da je njen obraz postal rdeč kot kuhan rak, >>če že imate kakšne prepovedane posle, jih rešujte drugje!!!!<<

>>Kakšni narkomanski kolegi? O čemu ti sploh govoriš,<< je vsa začudena obnemela Ajda. Strah ji je preplavil telo in občutila je neprijetno bolečino v želodcu, kot da bi jo prebodlo tisoč nožev.

>>Kaj kakšni? Dobro ti veš s kom se družiš,<< je cinično odvrnila >>zato te zadnjič opozarjam!! Naslednjič grem do lastnice in boš letela!! Jasno!!<<

Ajda je hotela odgovoriti, vendar je Mateja že prekinila. Po glavi so ji rojile misli, kdo bi to lahko bil, čeprav je bila 100% prepričana, da je lastnik denarnice. Začela se je bati za svoje življenje in spraševala se je, kako jim jo je uspelo tako hitro najti. Želela si je, da bi vlak vozil hitreje in bi končno lahko prečkala mejo. Saj je bila prepričana, da jo na Hrvaškem ne bodo našli.

Anica, ki je sedela nasproti nje, je opazila njen strah v očeh. Videla je, kako se zdrzne vsakič, ko gre kdo mimo njunega kupeja.

>>Kaj pa je narobe, << jo je vprašala z mirnim glasom >>a se je kaj zgodila?<<

>>Nič ni narobe. Samo prijateljica mi je nekaj povedala, << se je na hitro zlagala Ajda, pri tem pa poskušala ohraniti čim bolj miren glas, >>kar me je malo pretreslo.<<

>>No, no. Nič se ne sekiraj, saj si na dopustu, <<ji je odvrnila in se zraven prav pomirjujoče nasmehnila. Anica je bila tip človeka, ki je lahko z nekaj besedami in prijaznim nasmeškom pomirila človeka. Bila je babica trem vnučkom in imela je več kot dovolj izkušenj. Bila je tudi  najstarejša izmed štirih sester in je že zelo zgodaj prevzela mesto zavetnice. Ajda se je ob njej počutila varno in vedela je, dokler ima takšno zaveznico ji ne bo hudega. Bolj se je bala tistega trenutka, ko bo morala stopiti iz vlaka nazaj na Slovenska tla in bo zopet prepuščena sama sebi. Ampak sklenila je, da se do konca dopusta ne bo ukvarjala s tem. Zato se je zapletla v pogovor z Anico, izklopila telefon in čisto odmislila Matejin klic.

Niti na misel ji ni prišlo, kaj se bo čez nekaj trenutkov zgodilo v lokalu njenega šefa.

———————————————————————————————————————————————————–

SE NADALJUJE . . .

P.S.

Zgodba je izmišljena, prav tako so vse osebe v tej zgodbi izmišljene in fiktivne. Vsaka podobnost s stvarnimi osebami je zgolj naključna in nenamerna. Prav tako so vse situacije izmišljene in so zgolj plod domišljije, zato je vsaka podobnost z stvarnim svetom zgolj naključna in nenamerna.

  • Share/Bookmark

12.09.2011

Ajda gre na morje 4.del

Objavljeno v Ajda gre na morje 09:30 avtor: psychoticoverload

8 ur je minilo kot bi mignil in Ajda je že bila na poti proti domu.

>>Kopalke. Katere kopalke naj vzamem. Pa krema za sončenje. Pa brisače. Kje naj najdem vse to,<< je razmišljala med vožnjo, da je skoraj pozabila izstopiti pravočasno. Ko je prišla do bloka, se je zagnala po stopnicah kakor, da gre za življenje in smrt. Hitro je skočila v sobo, potegnila potovalko izpod postelje in vanjo zmetala obleke. Hitro je po omari pobrskala za kopalkami, ki jih je vzela s seboj od doma v upanju, da bo imela kdaj čas za kakšno kopanje na bazenu. Čeprav se ji ta želja ni uresničila, je bila danes ponosna nase, da je vzela kopalke in ne bo imela še nepotrebnih opravkov z nakupom le teh. V nekaj minutah je v potovalko nabasala vse potrebne stvari, stopila na hodnik, se poslovila z sostanovalkami in odbrzela po stopnicah navzdol. Ustavila se je še v bližnji trgovini, kupila sončno kremo in nekaj pijače ter hrane za na pot. Čakala jo je še vožnja do glavne postaje in nato se lahko avantura prične.

Na postaji je kupila karto do Zagreba in se odpravila do perona za mednarodni promet. Sedla je na klop in čakala na vlak, ki naj bi prišel v naslednjih minutah  Iz zvočnika, ki je bil tik nad njeno glavo pa je odmeval glas napovedovalke vlakov. Ajda ni poslušala, saj je bila sita tega glasu in je bila prepričana, da bo njen vlak točen, ko je zaslišala: >>Mednarodni potniški vlak iz Jesenic, ki nadaljuje vožnjo v Zidani Most, Dobovo, Zagreb prihaja ima 45 minutno zamudo.<<

>>Sranje,<< je naglas zaklela Ajda, da so jo vsi na peronu zgražajoče pogledali.

>>Kako pa to govorite mlada dama?<< jo je okarala starejša gospa, ki je stala zraven nje.

Ajda jo je opravičujoče pogledala. >>Samo na morje bi rada prišla,<< je rekla z otožnim glasom, >>pa se mi ta pot do morja vse bolj vleče<<

>>Tudi jaz grem na morje, << je rekla gospa in jo previdno vprašala, v kateri del države se odpravlja, saj ni želela izpasti radovedna.

>>Ne vem. V Zagrebu se bom odločila. Kam me bo odnesla pot, tam bom šla,<< je zmedeno odgovorila Ajda.

>>Jaz grem na otok Svetega Klementa. Moj sin ima tam hišo, ki mi jo je posodil za ta teden,<< se je pobahala gospa >>lahko bi odšla z menoj. Družba bi mi prav prišla. <<

>>Preveč ste prijazni do nekoga, ki ga ne poznate, << je v sramu dejala Ajda, ki ni vedela, ali bi prošnjo sprejela, saj je bila zelo mikavna.

>>Pa se spoznajva, << je rekla gospa in ji podala roko, >>moje ime je Anica. Za prijatelje kar Anka. <<

>>Me veseli, da sva se spoznali, << ji je veselo odvrnila, >>jaz pa sem Ajda.<<

>>Torej, sprejmeš moj predlog? Boš videla kako lep otok je to. Prav super se bova imeli, << je v smehu odvrnila Anica in v očeh se ji je videlo, da je srečna, ker si je našla novo prijateljico. Tudi Ajda je bila zadovoljna, ker je končno vedela kam gre, pa še sami ji ne bo treba potovati in bo imela družbo vse do konca potovanja.

Tako sta se z Anico zagovorili in že je vlak pripeljal na postajo. Poiskali sta prazen kupe in se udobno namestili. Ajda se je usedla ob oknu, ker si je neizmerno želela gledati kraje, ki se bodo zvrstili med potovanjem do Zagreba.

Ravno, ko je vlak speljal iz postaje, je na Savski cesti 15 zazvonil zvonec.

———————————————————————————————————————————————————–

Kdo je pozvonil?

SE NADALJUJE . . .

P.S.

Zgodba je izmišljena, prav tako so vse osebe v tej zgodbi izmišljene in fiktivne. Vsaka podobnost s stvarnimi osebami je zgolj naključna in nenamerna. Prav tako so vse situacije izmišljene in so zgolj plod domišljije, zato je vsaka podobnost z stvarnim svetom zgolj naključna in nenamerna

P.P.S. Sončkovi Urški in gospodiču NuckinFuts (My two Personal Debuggers ) se že vnaprej opravičujem za vse slovnične in ne slovnične napake, ki so in bodo nastale tekom tega in vseh naslednjih zapisov.  Hkrati pa želim obema veliko sreče na ponedeljkovem izpitu :D :D

  • Share/Bookmark

11.09.2011

Ajda gre na morje 3.del

Objavljeno v Ajda gre na morje 09:30 avtor: psychoticoverload

>>16,17,18,19, 20 tisoč.  DVAJSET TISOČ EVROV<< si je vsa srečna mrmrala Ajda. >>Tega denarja ne bom vrnila, ta denar je moj. Če je nekdo tok štorast, da zgubi denarnico, pa naj še plača.<<  pospravila je denarnico v žep in izstopila na naslednji postaji. Pot je nadaljevala med hišami, ki so stale tik ob gozdu, ki je ločeval blokovsko naselje od mirnega naselja z idiličnimi hišicami, ki je pozimi spominjal na pravo božično vas. Pozimi so bile vse hiše  okrašene, družine v ulici pa so vsako leto okrasile smreko na koncu ulice. Tudi Ajda si je želela takšnega življenja. Bila je naveličana premajhnega stanovanja, v kakršnem živita njena starša, bila je sita blokov in vseh nervoznih sosedov. Želela si je hišico, takšno, kot so jo imeli, preden je oče izgubil službo. Bilo ji je težko, vendar je bila trdno odločena, da svoj cilj doseže.

>>Čau Ajda<< je zaslišala znan glas za seboj.  Bil je Matija. Sodelavec iz lokala, ki je bil zaljubljen vanjo od prvega dneva, ko jo je zagledal.

>>A skočva na eno pijačko<< jo je ves zasopel vprašal medtem, ko je lezel s svojega kolesa.

>>Ne. Nimam časa. Grem do šefa da mi piše prosto en teden pa še delam dopoldan. Popoldan pa grem na morje.<< mu je vsa srečna odvrnila, medtem ko ji je topel poletni vetrič mršil lase.

>>A res? Jst bi tud. Kam pa greš?<< je vprašal Matija, ki se je ob Ajdi počutil kot nepomembno bitje. Ona je bila njegova ljubezen na prvi pogled, on pa je bil le njen dober prijatelj. Nič več in nič manj kot le prijatelj. To ga je delalo nesrečnega, saj ga je vedno, ko je dobil upanje, zabila še bolj proti središču zemlje.

>>Nevem, Matija, nevem. Spakirala bom kufre in šla na vlak. Pa kam me pot odnese, me bo odnesla. Morda Dalmacija, Istra ali pa grem kar do Dubrovnika. <<

>>Ampak Ajda. Ne moreš kr . . . <<  jo je prekinil Matija.

>>Poglej Matija. Veš da sva frenda. Ampak prosim, zaupaj mi. Rabim dopust in rada bi vidla čimveč<< je nadaljevala Ajda, ki se ni ozirala na njegove besede. Vedela je, da bo to njeno sanjsko potovanje, pa čeprav ne bo odšla nekam daleč, jo je misel, da nekam odhaja osrečevala bolj, kot da bi odhajala v mondene kraje.

>>Prav Ajda. Js te podpiram. Upam da se vrneš živa in zdrava. Zdaj pa grem.<< V slovo je še poljubil Ajdo na desno lice, se usedel na kolo in odpeljal. Ajda pa je bila ravno no robu gozda in že se je znašla med prvimi bloki.

>>Še malo pa bom imela prosto, še malo pa bom ob morju<< si je dopovedovala in se nasmihala. Čeprav jo je zelo pekla vest, ker je vzela denarnico, vendar je bila srečna, da se je tudi njej nasmehnila sreča. Tako je ravno zavijala desno na koncu ulice, ko je mimo nje z polno hitrostjo pripeljal črn avtomobil.

>>Kreten << se je zadrla Ajda za avtomobilom, ki je svojo pot nadaljeval med bloki in ko je že zdavnaj izginil izza ovinka, se je cviljenje gum še vedno slišalo. Prečkala je cesto in vstopila v gostilno kjer je delala.

Bila je majhna gostilna, kjer so se redno zbirali lokalni pijančki, ki so svoje pokojnine zapravljali na poceni žgane pijače. Šank je bil lesen in ga je že vidno načel zob časa, prav tako stene, ki so bile rumene še iz časov, ko se je v gostilni kadilo. Lastnik namreč ni veliko dal na videz gostilne, saj je imel v lasti še dve restavraciji, ki sta mu prinašali velike dobičke.

>>Živjo šef.<< je Ajda že takoj ob vstopu pozdravila svojega nadrejenega, ki ji je prisrčno odzdravil. Bil je to majhen možak, z veliko plešo na glavi, ki je spominjal na kakšnega palčka iz filmov. Do zaposlenih je bil vedno prijazen in je rad vskočil in delal namesto njih, ko je kdo rabil prosto.

>>A veste šef,<< je v zadregi začela Ajda >>jaz bi pa potrebovala do naslednjega torka prosto. Rada bi šla na morje.<<

>>Ni problema Ajda. Ravno me je klicala Nina, če bi lahko delala ta teden. Tako da le vzemi si prosto. Ampak danes pa le delaj do konca.<< jo je prijazno pobaral, se obrnil in odšel.

>>Hvala šef!!!<< je Ajda zavpila za njim, ravno ko je bil ta med vrati. Tako se je obrnil, se nasmejal in ji zaželel veliko sreče na potovanju. Ajda pa se je vrgla v delo, saj je že nestrpno odštevala čas do konca službe. Še osem ur si je govorila, samo še osem ur. Če bo šlo vse posreči, bom zjutraj že ob morju, ampak samo še OSEM UR.

——————————————————————————-

Kaj se bo zgodilo v naslednjem delu. Bo Ajda prišla do morja? Ali jo bosta prej ujela Dule in Geđo?

SE NADALJUJE . . .

P.S.

Zgodba je izmišljena, prav tako so vse osebe v tej zgodbi izmišljene in fiktivne. Vsaka podobnost s stvarnimi osebami je zgolj naključna in nenamerna. Prav tako so vse situacije izmišljene in so zgolj plod domišljije, zato je vsaka podobnost z stvarnim svetom zgolj naključna in nenamerna

  • Share/Bookmark

10.09.2011

Ajda gre na morje 2.del

Objavljeno v Ajda gre na morje 09:30 avtor: psychoticoverload

Na drugi strani Ljubljane je ravno zazvonil telefon. Dvignil ga je mišičast moški v oprijeti majici, ki je že na prvi vtis dajal vedeti, da z njim ni dobro češenj zobat.

>>Ało. Ało Dułe si ti.<< se je na drugi strani zaslišal hripav glas z južnjaškim naglasom. >>Ało Dułe, biu sm pr kolegu na LPP-ju. Sva našła tisto trolo. Neka mala ti je spizdła denarnco. <<.

>>Hočem sliko. Jasno. Pa ni važen kok stane. Mala bo plačala za to.<< je ves jezen nazaj zarohnel Dule.

>>Dobr Dułe ejga. Use bomo uštimał<< je rekel glas na drugi strani in prekinil zvezo.

Dule je že na prvi vtis dal vedeti, da se z njim ni dobro igrat. Preživel je 4 leta v zaporu in pred kratkim so ga pogojno izpustili. Bil je človek, ki je imel blazno rad denar in pot, po kateri je prišel do denarja ni bila važna. Rad je imel dobre avte in rad  se je z njimi razkazoval. Njegova hiša je bila največja v elitni Ljubljanski četrti, kjer živijo sami politični veljaki. Dule se je z vsemi poznal in vsi so poznali njega. Imel je gradbeno podjetje, ki je na veliko poslovalo z državo. Za dober dobiček je bil pripravljen podplačati marsikaterega funkcionarja. Vendar to je bila le krinka pred svetom, ki ga je poznal kot grabežljivega gradbinca, ki je jemal vse posle z državo in mala gradbena podjetja silil na rob propada.

Tisti denar, s katerim si je lahko kupoval drage avtomobile in vile v mondenih krajih pa je pritekal iz nečednih poslov. Dule je bil namreč vodja velikega Slovenskega podzemlja. Ukvarjal se je vse od trgovanja z belim blagom do prodaje drog in zlata. Čeprav so vsi slutili, da se ukvarja z nečednimi posli, se mu nihče ni želel zoperstaviti. Raje so z njim sodelovali in pljuvali v isto skledo, saj so se bali, da bi jim lahko škodoval, saj je bil človek, ki je znal obračunati z nasprotnikom.

>>Biip, biip<< je zvonil telefon, ko se je naenkrat zaslišalo škrtanje >>Alo Geđo. A si še na LPP-ju. Pridem tam.<< je na hitro, brez čakanja na odgovor pogovor zaključil in pritisnil na gas. Tako je divjal po ljubljanskih ulicah, ne da bi se oziral na radarje, saj je njegov veliki prijatelj, župan, vedno poskrbel, da so se mu izbrisale vse kazni. Zato je bil nekakšen šerif glavnega mesta, ki je nedotakljiv. Še policisti, ko so ga ustavili, so ga z strahospoštovanjem spustili dalje, saj so dobro vedeli, kaj je storil zadnjemu, ki mu je hotel napisati kazen. Zato si je lahko privoščil marsikaj. Zato mu tudi tokrat ni vezlo potovanje iz južnega dela nič več kakor pet minut in je ravno zavijal pred upravno zgradbo LPP-ja. Izstopil je iz avta, nasproti pa mu je že tekel varnostnik, ki ga od daleč ni prepoznal, zato mu je mahal, da tu ne sme parkirati. Ko je videl, kdo je to, je od strahu obnemel, in se ponudil, da mu čuva avto, da mu ga mestno redarstvo ne odpelje.

>>Ajde Geđo. Pokaž mi mału, da jo vidm prasicu. Vrat ji zavijem, k jo dobim v roke. Bo ona men kradla<< je zarohnel, ko je vstopil v sobo.

>>To je ta. Šla je do Črnuč. Kuas pa ti deło na troli?<< ga je z skrb zbujajočim glasom vprašal Geđo.

>>Ti povem bol pol<< je rekel Dule in mu namenil oster pogled. Nato je položil roko na rame operaterja, ki je ravno brskal po posnetkih in želel dobiti dober posnetek obraza.

Ko je operater začutil, da ga je prijela čvrsta roka in da če nebo izpolnjeval vseh ukazov, mu bo trda predla. Zato je na hitro pobrskal po podatkih, katere osebe so se nahajale tisti trenutek na troli in olajšano rekel >>Ajda je. Študentka. Imela je kartico<<.

Dule ga je pogledal, ker ni vedel o čem govori, ker  je ravno brskal po mobilnem telefonu zato je ves začuden vprašal >>Kakšna Ajda? Kua zdj nabijaš?<<.

>>Ajda? Ajda Slapar? Dekle, ki vam je vzela denarnico. Našel sem njeno ime in priimek v sistemu beleženja kartic.<< se je zahihljal operater in bil ves ponosen, ker je opravil delo za za takšno faco, kot je bil Dule. Čeprav je z tem prekršil nič koliko zakonov, mu je bilo vseeno, saj je vedel da bo nagrajen in ne odpuščen. Saj je naredil dobro delo za šerifa, kot so mu radi rekli Ljubljančani.

>>Bravo mali. Evo ti bo dau Dule mau nagrade<< ter mu v srajco zarinil stotaka, >>Ajde Geđo, ti pa sliko uzam pa poki<<. In že sta odvihrala skozi vrata, ki sta jih za seboj zaloputnila, kot da bi zapihala burja, ki bi povzročila prepih.

Ni minila niti minuta, ko sta že divjala po Celovški cesti. Imela sta ime, imela sta sliko. Vse kar jima je manjkalo je bil le še naslov. in točno sta vedela, kje bosta le tega dobila. . .

———————————————————————————————————————————————————–

Bo Dule prišel do Ajde? Bo dobil njen naslov? In kaj bo Ajda naredila z denarnico. Minilo je namreč le pol ure od najdbe.  :)

SE NADALJUJE . . .

P.S.

Zgodba je izmišljena, prav tako so vse osebe v tej zgodbi izmišljene in fiktivne. Vsaka podobnost s stvarnimi osebami je zgolj naključna in nenamerna. Prav tako so vse situacije izmišljene in so zgolj plod domišljije, zato je vsaka podobnost z stvarnim svetom zgolj naključna in nenamerna


  • Share/Bookmark

9.09.2011

Ajda gre na morje 1.del

Objavljeno v Ajda gre na morje 09:30 avtor: psychoticoverload

1

Ura je ravno odbila pol enajstih, ko se je Ajda vračala domov iz popoldanske izmene. Bila je vsa izmučena in z zadnjimi močmi se je prebila do kuhinje in se kot kup nesreče sesedla še na zadnji prosti stol, ki je osamljeno v kotu čakal, da ga nekdo zasede. Za mizo so njene sostanovalke že veselo debatirale kam se bodo odpravile letošnje poletje. Le Ajda je nemo strmela.

>>Mene bo Boris letos odpeljal na Maldive<< se je na ves glas hvalila Mateja, ki je svoje fante menjavala enega za drugim in trenutni fant Boris, je bil sin premožnega obrtnika. Ravno takšne fante si je Mateja vedno želela, takšne, ki bodo znali skrbeti zanjo in bodo na vsak njen ukaz poskočili, kot kakšen dobro vzgojen kužek. Ajdi, ki je poznala resnico o Matejinih odnosih do fantov, pa se je Boris smili, saj je vedela, da ga bo pustila ko se vrneta iz potovanja, zato se je hitro vstala in zapustila kuhinjo, saj svojih sostanovalk ni več mogla prenašati, čeprav so bile dobre prijateljice v osnovni šoli, se je v prvem letniku fakultete vse spremenilo. Njen oče je ostal brez službe, mama pa kot tajnica ni zaslužila dovolj, da bi preživela celotno družino, zato je morala Ajda čez noč odrasti iz najstnice, katere edina skrb je bila, kako bo z prijateljicami preživljala svoj prosti čas med nadaljnjim izobraževanjem  v žensko, ki se bori za svoje preživetje v glavnem mestu in hkrati uspešno izdeluje letnik. Tako je Ajda počasi začela spoznavati, da življenje ni samo zabava, da je za doseganje ciljev treba prehoditi križev pot dvakrat na dan, gor in dol in tako se je začela počasi oddaljevati od prijateljic, ki so svoj prosti čas preživljale v diskotekah in zapravljale denar premožnih staršev.

Ajda je vedno bila edino dekla, ki ni v družbi svojih prijateljic nikoli izstopala po stilu oblačenja. Nikoli ni nosila dizajnerskih oblek in dragih modnih dodatkov, saj si njena družina tega ni mogla privoščiti, pač pa je izstopala po neverjetni lepoti. Bila je ravno prav visoka, z svojimi 170. centimetri in z svojimi svetlimi lasmi pa je spominjala na kakšno manekenko.  Nikoli ni imela težav z fanti, saj so vsi radi vrgli pogled nanjo in si spočili oči in marsikateri izmed mladcev ji je obljubljal zvestobo in tudi Ajda bi marsikaterega vzela, vendar ji študentsko delo in šola tega nista dopuščala. Vedela je, da če hoče končati šolo, mora za to trdno delati. Zaradi tega, je njeno družbeno življenje zelo trpelo. Bila je razprta med službo in delom, z prijateljicami pa ni bila na kavi že od začetka študijskega leta.

Ravno med ležanjem na postelji in razmišljanjem, kako bi bilo super, če bi si lahko vzela kakšen dan prosto in se odpravila na sprehod v gozd in posedela ob potočku, ter samo poslušala glasove, ki jih spuščajo divje živali, se je spomnila, da že dolgo ni bila na morju. Nenadoma jo je spreletela velika žalost, saj že od zadnjega letnika srednje šole ni videla sinje modrega morja in sedela na klopci pod borovci. V solzah je zaspala, saj je vedela, da tudi letos tega nebo dočakala.

Zjutraj se je zbudila z otožnim obrazom, saj je celo noč sanjala morje. Kako se je kopala v njem, kako je ležala na plaži in kako je veslala na majhnem ribiškem čolničku. Medtem ko je vlekla nase obleke, za katere niti ne pomni, kdaj jih je kupila, je razmišljala kako bi super bi bilo, če bi lahko vsaj za kakšen teden zapustila temačno Ljubljano in se vrnila domov v Prekmurje, kjer bi lahko uživala v naravi, če že ne more uživati na morju. Tako se je vsa zamišljena znašla na avtobusnem postajališču s slušalkami v ušesih in čakala na avtobus mestnega prometa. Ko je ta končno pripeljal, se je začela njena najsrečnejša vožnja v zadnjih letih.

Avtobus je bil vsako jutro nabito polen, danes pa je bil skoraj čisto prazen. Na sprednjih sedežih so tri starejše gospe debatirale, kako ima na tržnici prodajalka čisto na začetku najboljši paradižnik, pa tudi solata ni tako slaba, čisto na koncu pri zadnjih vratih pa je sedel starejši gospod, ki se mu je očitno žensko čvekanje zamerilo in se je odmaknil v zadnji kot. Vendar Ajda se ni dala motiti in se je usedla  na sedež pri drugih vratih. Ko je tako tam sedela in gledala skozi okno je začutila, da jo nekaj bode v levo stegno. Z roko je segla na sedež in potegnila potipala, kaj bi lahko bilo. Ko je otipala majhen usnjen predmet, ga je zagrabila in pogledala, bila je rjava usnjena denarnica. Ajda se je nasmehnila in pomislila >>morda pa se mi je le nasmehnila sreča<<. Ko je počasi odprla denarnico, ki je ne prvi pogled delovala kot kakšen debel kos mesa,  je Ajda na široko odprla usta. V denarnici so bili sami roza bankovci. Sami petstotaki.

Kaj bo Ajda storila z denarnico? Jo bo vrgla v smeti in pobrala denar, ali pa bo denarnico vrnila?

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »