4.10.2011

Ajda gre na morje 11.del

Objavljeno v Ajda gre na morje 19:57 avtor: psychoticoverload

V veliki jedilnici hiše, v kateri je dopustovala Ajda je bil ravno čas večerje. Dišalo je po svežih ribah in popečenem krompirju.  Sedeli sta za veliko mizo in večerjali.  Ravno sta bili sredi pogovora, ko ju je prekinilo zvonjenje Ajdinega telefona.  Ajda je potegnila iz žepa mobilni telefon in pogledala na zaslon. Videla je, da jo kliče Mateja.  Ker je bila v tujini ji je prekinila, saj ni želela plačati dražje tarife. Vendar to Mateje ni ustavila, poklicala je še enkrat in Ajda ji je zopet prekinila. Malo iz strahu, saj se je bala, da je izvedela,  da je bila z Borisom, malo iz strahu, da so jo zopet prišli iskat tisti čudni tipi. Vendar ni trajalo dolgo, ko je Ajdin telefon spet zazvonil. Tokrat je dobila sporočilo. S strahom ga je odprla in začela brati. Oblila jo je kurja polt, njen obraz pa je prelil izraz groze. Ni verjela, kar je ravnokar prebrala. Nina je mrtva? Pretepena? Umorjena? Zakaj? Kako? So ji po glavi švigala vprašanja.

Anica je opazila Ajdino zaskrbljenost, vendar ni vedela, kako se odzvati, saj je opazila že ob prvem srečanju, da na svojih plečih nosi nekakšno težko breme, ki ga noče deliti z nikomur.

>>Kaj je narobe?<< se je naposled opogumila in jo vprašala.

>>Prijateljica,<< je po dolgem premoru in s solzami v očeh odgovorila, >>je umrla.<<

Ajdine oči so postajale vse bolj solzne, dokler ni dokončno planila v jok. Solze so tekle v potokih in njen make-up, ki ga je prej nanesla na obraz se je razmazal. Tako že dolgo ni jokala. Imela je občutek, kot da je iz sanjskega sveta priletela na trda tla realnosti. Čeprav je bila na morju komaj dva dni, je pozabila na vse svoje probleme, ki so jo spremljali skozi leta. Mogoče je bil to trenutek, ki ga je rabila, da to spravi iz sebe, ali pa je bil to trenutek žalovanja za Nino. Še sama ni vedela, vendar solze niso nehale teči. Še Aničin objem, poln topline, je ni spravil v boljšo voljo. Vstala je od mize in stekla v sobo. Vrgla se je v posteljo in jokala.

Ni vedela, koliko časa je minilo, ko je v njeno sobo vstopil Boris. Še vedno je jokala in nič ni kazalo, da bi nehala. Čeprav jo je Borisov poljub malo potolažil še vedno ni mogla zadrževati solz. Boris ji je z robčkom obrisal solze, ki so že dodobra razmazale njena ličila.

>>Pridi greva na sprehod, da se malo razvedriš, << jo je povabil.

>>Ni mi do sprehoda, << ga je zavrnila. Vendar Boris ni odnehal.  Vzdignil jo je iz postelje in jo odnesel ven iz hiše.  Šele ko sta prišla do ceste, jo je postavil na tla in jo prijel za roko, da mu ni pobegnila nazaj v hišo.  S ceste sta zavila na stransko pot, ki je bila posipana s kamenjem. Vodila je v majhen gozdiček, ki ga je Ajda prvič vedela. Čeprav so se ji porajala vprašanja, kam jo Boris vodi se je odločila, da mu zaupa in brez vprašanj hodi za njim.

Drevesa so postajala vse bolj redka in bučanje valov je postajalo vse glasnejše. Ajda je že lahko videla odsev lune v morju. Počasi se je pred njima odpirala prečudovita plaža. Bila je prelep zalivček, ki ga je na eni strani varovalo črno morje, na drugi pa so ga v svoj objem skrivala velika drevesa in samo poznavalci otoka so znali priti do njega.

Boris ji je pokazal, naj sede na odejo, ki je bila razgrnjena sredi plaže, sam pa je iz žepa potegnil vžigalnik in začel prižigati sveče, ki jih Ajda ni opazila in so bile razporejene okoli odeje. Ko je prižgal še zadnjo, je iz teme vzel vrtnico in jo poklonil Ajdi. Ta se je končno nasmehnila in solze so ji počasi izginile z obraza.

>>Vem, da ta roža ne odtehta smrti tvoje prijateljice vendar naj ti vsaj malo polepša večer, << ji je gledajoč v oči rekel Boris in tudi on je opazil, da se je na njenem obrazu narisal nasmešek. Prisedel je poleg nje in jo poljubil. Z rokami jo je počasi božal po laseh. Poljubi so postajali vse bolj strastni in Ajdi je ugajalo, da je nekdo ob njej. Rada je imela njegove močne roke in vonj njegovega parfuma. Vendar ji je po glavi še vedno rojila Ninina smrt zato se je počasi oddaljila od njega in se dvignila v sedeč položaj.

>>Sorry. Res nisem za takšne stvari danes, << se mu je opravičila in šla z rokami skozi svoje lase.

>>Saj te razumem, << ji je odgovoril , >>samo malo sem te hotel razvedriti.<<

>>Saj ti je uspelo, vendar sem še vedno preveč žalostna. Žal mi je, da sm ti uničili tako lep večer, << in spet je pričela jokati. Boris jo je objel in ji pokazal, da ji stoji ob strani in da ni jezen nanjo, čeprav se je res potrudil, da je vse pripravil. Počasi sta legla na odejo in objel jo je. Čeprav so ju kamni žulili jima to ni preprečilo, da sta v objemu zaspala.

  • Share/Bookmark