30.05.2013

Ajda gre na morje 15.del

Objavljeno v Ajda gre na morje 13:59 avtor: psychoticoverload

Počasi je Ajda odpirala oči. Bila je vsa omotična. Uspavalo, ki ji ga je vbrizgal neznanec na ladji, je bilo veliko močnejše kot  tisto, ki ji ga je večer prej vbrizgal Boris.  Zaprta je bila v temačni sobici z majhnim oknom, v kotih se je delala plesen, stene so bile mokre. Pred seboj je videla železna vrata, po stenah sledove nohtov.

Kje sem,” se je spraševala, ”kaj je to?” Njene misli so kar naenkrat podivjale. Želela se je rešiti vrvi, s katero je bila privezana na lesen stol. Z očmi je iskala rešitev. Poskušala je razmišljati, vendar ji nikakor ni uspelo. Za seboj je v kotu zagledala mizo, na kateri so bili zloženi neke čudne reči, za katere ni mogla ugotoviti, kaj so.

Mogoče, če se poskušam s stolom premakniti do tja, mi bo mogoče uspelo,” se ji je naenkrat utrnila misel in to je tudi naredila. Počasi je poskakovala po trdnih betonskih tleh. Vsak poskok je pospremil glasen odmev. Upala je, da se ti poskoki ne slišijo na drugo stran vrat, saj je delovalo, kot da ima soba zelo debele stene. Na nekaterih delih se je luščila barva in videle so se oranžne opeke.

Ko ji je končno uspelo priti do mize, je z desno roko poskušala doseči kakšen oster predmet z mize. Srce ji je ostro nabijalo ko je z roko tipala po mizi. Naenkrat je z roko potegnila po nekem ostrem predmetu, ki je prebil povrhnjico njene kože in se ji zarila globoko v meso.

”Sranje,” je zavpila. Čutila je, kako se ji je vsula kri po dlani, pekoča bolečina pa je naraščala. Stisnila je dlan, da bi zaustavila krvavitev. Rana je bila globoka in vedela je, da mora hitro nekaj ukrepati, drugače lahko pade v šok in izkrvavi. Pogledala je mizo in videla, da je železna in z vijaki pritrjena v tla. Z vso silo je vstala in začela s stolom tolči ob mizo. Stol, ki ga je vlaga že dobro načela je pri drugem udarcu razpadel na manjše dele. Nekako se ji je uspelo osvoboditi, sedaj se je morala rešiti samo še vrvi na rokah in nogah. S hrbtom se je naslonila k mizi, obrnila glavo nazaj in pogled usmerila proti ostremu predmetu, na katerem je bila še sveža kri. Nanj je prislonila vrv in počasi začela drgniti obenj. Vrv se je počasi začela rahljati, dokler ni dokončno popustila. Končno je imela svobodne roke. Hitro si je slekla majico, z nožem, ki je bil na mizi odrezala del nje in si ga ovila okoli dlani, da je zaustavila krvavitev. Sedaj si je z nožem prerezala še vrvi na nogah. Ko je bila končno osvobojena vrvi je začela iskati izhod.

Stopila je do vrat, da bi poskusila če so odklenjena, vendar so bila po njenih pričakovanjih zaklenjena. Edini možni izhod je bilo okno. Pogledala je skozenj. Okno je bilo usmerjeno na zaraščen vrt, v katerem so rastle prekrasne vrtnice. Potrkala je po steklu. Okno je bilo starinsko in je zato imelo samo eno šipo.

Hmmm, mogoče bi pa šlo,’‘ si je zamrmrala. Že prej je videla, da na oknu ni kljuke, zato je vedela, da ga tako ne bo mogoče odpreti, zato je morala najti drugo rešitev. Ker je tudi sama bivala v starejšem stanovanju, ki je imelo podobna okna je vedela, kako bo lahko pobegnila. Lansko poletje je namreč razbila okno in morala poklicati steklarja, da ga je zamenjal. Ker je bila radovedna punca, ga je ob delu spremljala in vedela, kako se zamenja.

Z nožem je počasi zarezala v silikon v zgornjem desnem robu okna. Počasi je drsela do dna. Enako je ponovila še na preostalih treh stranicah. Odstranila je silikon, sedaj je morala samo še odstraniti železne zatiče, ki so držali šipo. Ko ji je tudi to uspelo, je tudi to uspelo, je šipa kar sama padla. V zadnjem trenutku ji jo je uspelo ujeti, da ni padla po tleh.

Z rokami se je uprla ob rob okna in se odrinila od tal. S prsmi se je naslonila na okno, da je izpod svoje teže lahko osvobodila svoji roki, ki ju je sedaj nekako morala spraviti skozi okno. Okno je bilo veliko ravno toliko, da bi skozenj morda brez problema splezal otrok, nikakor pa ne odraslo dekle. Ajda se je med oknom zvijala, da je nekako le spravila roke skozenj. Ko se je tako nekako uprla ob zid, se je potegnila skozenj. Kar naenkrat je izgubila ravnotežje in se prekucnila v grm, ki je rastel pod oknom.

Hitro je vstala iz grma in začela bežati. Ob robu hiše se je ustavila in pogledala izza vogala. Nikogar ni bilo. Stekla je naprej in iskala izhod. Vrt je obdajala visoka ograja, ki je bila preraščena z bodečimi vrtnicami zato plezanje ni prišlo v poštev.

”Moram najti vrata,” si je dopovedovala v mislih in še naprej tekala okoli hiše. Ko je šla še skozi zadnji vogal hiše, je opazila mala vrata v ograji. Pogledala je levo in desno da bi videla, če je mogoče kdo zunaj. Bilo je prazno. Stekla je proti vratom. Z rokami je zagrabila za kljuko in jo potisnila navzdol. Vrata so bila odklenjena, potegnila jih je k sebi. Videla je cesto. Naredila je korak naprej, že skoraj je bila na pločniku, ko ji je pot prekrižal plešasti mišičnjak v črni obleki.

Kam pa kam punca,” je rekel in z roko zamahnil proti njenemu obrazu, da jo je zadel ravno v ličnico.

————————————-

Ni mi uspelo. Za zdaj!

(Hugo Chavez)

————————————-

———————————————————————————————————————————————————–

SE NADALJUJE . . .

P.S.

Zgodba je izmišljena, prav tako so vse osebe v tej zgodbi izmišljene in fiktivne. Vsaka podobnost s stvarnimi osebami je zgolj naključna in nenamerna. Prav tako so vse situacije izmišljene in so zgolj plod domišljije, zato je vsaka podobnost z stvarnim svetom zgolj naključna in nenamerna.

P.P.S. Uradna skupina Ajda gre na morje.

  • Share/Bookmark

28.05.2013

Ajda gre na morje 14.del

Objavljeno v Ajda gre na morje 07:06 avtor: psychoticoverload

XIV

Sredi noči je Ajda v svoji sobi zaslišala ropot. Previdno je odprla oči in previdno je preverila, če je kdo v sobi. Kar naenkrat je na svoji glavi začutila hladno dlan, na vratu pa je začutila, trpek vbod igle. Začela se je premetavati po postelji, vendar je vse bolj čutila, kako ji moči pojenjajo. Na koncu je negibno obležala.

Zbudila se je nekaj ur kasneje v zvezana mali ladijski kabini. Pogledala je okoli, vendar ni videla nič znanega. Nagnila se je skozi okno, a je bila zunaj trda tema. V daljavi je videla zeleno luč svetilnika, ki je na vsakih nekaj sekund utripnil. Ni vedela kaj se je zgodilo, bila je vsa prestrašena, nakar je zaslišala znani glas.

Imam jo,” je rekel znani glas, ”smo še na poti, opoldan smo v Ljubljani.

Boris, je prešinilo Ajdo, med tem ko je v zvočniku hreščal neznani glas, katerega ni razumela niti besede. Kaj se dogaja. Zakaj me je Boris ugrabil. Je jezen name se je spraševala. Je mar posesiven.

… ste našli,” je sedaj slišala iz zvočnika.

‘Da,” je odgovoril Boris.

Ajda je zbegano gledala okrog sebe, ”našli kaj?” Nič ji več ni bilo jasno. Slišala je samo bučanje valov, ki so udarjali v ladijski trup. Poskusila je najti nekaj, s čimer bi si lahko prerezala vrv, katero je imela zavezano okrog zapestja. Gledala je po sobi, če bi našla kakšen oster predmet, vendar ni imela sreče.

Vrata v sobo so se s sunkom odprla, med njimi je stal Boris. Ajda ga je nepremično gledala in ni si upala spregovoriti niti besede. Stopil je proti njej, jo prijel pod roko in jo posedel na posteljo.

”Kaj se dogaja,” ga je Ajda prestrašeno vprašala?

”Plačala boš za tisto, kar si naredila,” ji je hladno odgovoril. Ošinil jo je s hladnim pogledom. Vstal je in stopil proti vratom.

”Kaj bom plačala,” je med vstajanjem vzkliknila Ajda, ”a si jezen name?”

”Jaz nisem jezen,” ji je rekel medtem ko je že stal med vrati, ‘’so pa zato drugi.” Za seboj je zaloputnil vrata in pustil Ajdo v poltemi. Ni vedela, kaj naj bi pomenile njene besede. Kdo je jezen name? So ugotovili, da sem ukradla denarnico? Misli so ji begale od ene razlage k drugi in vse bolj jo je preletaval slab občutek, da se bo nekaj zgodilo.

Nekaj minut kasneje je ladja zaplula v pristan. Skozi stransko okno je Ajda že lahko videla sončni vzhod. Ko je pogledala proti pristanišču, je na parkirišču videla parkiran črn avtomobil znamke Mercedes. Bil je eden novejših, ob njem pa sta stala dva moška v črnih oblekah. Eden izmed njiju je začel stopati proti ladji medtem ko se je ta približevala kopnemu. Ajdo so začeli spreletavati zli strahovi. Ko je ugasnil ladijski motor je slišala, kako je nekdo stopil na krov  ladje.

”Kje je,” je neznani glas z južnim naglasom.

”Spodaj,” mu je odgovoril Boris.

Slišala je, kako je nekdo stekel po stopnicah. Vrata so se s sunkom odprla in skozi njih je planil neznanec. Stopil je do nje, jo potegnil k sebi in jo prijel, da mu ni mogla pobegnit. Iz žepa je potegnil injekcijo in ji jo vbrizgal v vrat. Zopet je čutila, kako njeno telo postaja nemočno.

”Zdaj boš zaspala. Lahko noč,” so bile zadnje besede preden je dokončno izgubila zavest.

————————————-

Ni mi uspelo. Za zdaj!

(Hugo Chavez)

————————————-

———————————————————————————————————————————————————–

SE NADALJUJE . . .

P.S.

Zgodba je izmišljena, prav tako so vse osebe v tej zgodbi izmišljene in fiktivne. Vsaka podobnost s stvarnimi osebami je zgolj naključna in nenamerna. Prav tako so vse situacije izmišljene in so zgolj plod domišljije, zato je vsaka podobnost z stvarnim svetom zgolj naključna in nenamerna.

P.P.S. Uradna skupina Ajda gre na morje.

  • Share/Bookmark

27.05.2013

Ajda gre na morje 13.del

Objavljeno v Ajda gre na morje 19:53 avtor: psychoticoverload

XIII

Boris je tako stal na obali in razmišljal, kaj se je zgodilo z Ajdo in kakšen bo njegov naslednji korak.

Saj pa nič nisem naredil narobe,” si je mislil. Z njo ni imel nobenih namer, želel je da je njegova poletna avantura, s katero se bo lahko hvalil okoli. Želel si je še ene trofeje. V glavi je že koval načrt, kako bo opravil z njo. Stekel je na vrh pečine in naravnost domov pred televizijo, kjer je zaspal. Zbudil se je drugo jutro, ko je bilo že močno sonce, zunaj pa pekočih 34 stopinj. Oblekel si je kratke hlače in navlekel majico. Z mize je pobral mobilni telefon in ajdi poslal SMS sporočilo: ”dobiva se na pomolu.”

Dolgo časa je čakal na povratno sporočilo, vendar ga ni dobil. Bil je ves besen, ker mu ni odpisala, zato je poslal še enega. Ni vedel, ali bi šel do nje, ali bi čakal. Sedel je pred televizijo in si prižgal film. Po petnajstih minutah je ugasnil tv in šel do Ankine hiše. Videl je babico pred hišo, ko je ravno urejala okolico. Vprašal jo je kje je Ajda.

Šla je na sprehod,” mu je odgovorila. ”Jezna je nate,” ga je grdo ošinila s pogledom. Vedel je, da ji je vse povedala. Malo ga je postalo sram, saj je bil babičin ljubljenec in ni želel, da si ga babica predstavlja v slabi luči, saj mu je rada kdaj primaknila kakšen evro ali dva.

”V redu,” je rekel, se obrnil na petah in odšel. Odpravil se je proti pomolu z mislijo,mogoče bo pa tam. Sedel je na rob pomola in čakal. Čez čas je za seboj zaslišal korake, obrnil se je in videl Ajdo, kako jezno hodi proti njemu.

Poslušaj, prvič in zadnjič si mi to naredil, da si me pustil tako, a ti je jasno, ” je z zadirčnim glasom rekla Ajda. ”Zakaj si to naredil, ” ga je vprašala?

Jaz, jaz,’‘ se je poskušal izvleči, ”samo znanca sem slišal, pa sem ga moral nekaj vprašati.” Videl je, da ji odgovor ne ustreza. Poskušal je preusmeriti njeno pozornost na nekaj drugega, zato jo je vprašal, če se želi z njim odpraviti na bližnji otok kopat, zvečer pa na večerjo. Malo ga je grdo pogledala, nato pa privolila. Sedla je z njim v čoln in odplula sta.  kmalu sta prispela do otoka, kjer sta našla prečudovito plažo. Na njej sta bila dokler ni sonce zašlo. Igrala sta odbojko v vodi, se potapljala in iskala školjke. Ko je bil čas za odhod, se Ajda kar ni morala ločiti od obale. Bila je vkopana s svojimi nogami v pesek, valovi pa so jo vsake toliko zalili gležnje. Boris jo je že čakal v čolnu, ona pa mu je z milim pogledom nakazala, naj počaka še nekaj minut.

Ob vrnitvi, je žalostno vrgla pogled na miniaturni otoček. Razmišljala je, ali bo še kdaj imela srečo, da bo lahko doživela takšno lepo plažo. Žalostno se je odpravila proti hiši. Boris je zakričal za njo, kaj je z večerjo. Pogledala ga je in zamahnila z roko. Ni mi s teboj večerjati danes,oprosti, rada bi bila sama, mislim da imam domotožje. Ajda je bila žalostna, saj je videla res lepe stvari. Tudi sprehod po otoku jo je čisto očaral. Sploh kamnite hiške na robu pečin, ki so izgledale, kot da bodo padle v vodo.  Razmišljala je, kako lepo bi bilo, če bi lahko to videla njena starša. Rada bi z njima delila ta trenutek. Zajokala je, rada bi šla domov v mamin objem.

————————————-

Če je ostalo še kaj bralcev, bi se vam najprej rad opravičil zaradi izostanka zgodbe.

Zaradi osebnih odločitev, ki niso vedno naravnane v nekaj kar imamo radi in delamo z veseljem,

vendar svoje misli preusmerimo drugam, v nekaj pomembnejšega.

Zaradi tega sem opustil pisanje Ajde, vendar obljubim,

da bom sedaj redno pisal in spisal konec.

Rad bi se zahvalil moji Punci, ki mi je pokazala, da morem delati tisto, kar imam rad.

Zato ta del posvečam njej.

———————————————————————————————————————————————————–

SE NADALJUJE . . .

P.S.

Zgodba je izmišljena, prav tako so vse osebe v tej zgodbi izmišljene in fiktivne. Vsaka podobnost s stvarnimi osebami je zgolj naključna in nenamerna. Prav tako so vse situacije izmišljene in so zgolj plod domišljije, zato je vsaka podobnost z stvarnim svetom zgolj naključna in nenamerna.

P.P.S. Uradna skupina Ajda gre na morje.

  • Share/Bookmark