30.05.2013

Ajda gre na morje 15.del

Objavljeno v Ajda gre na morje 13:59 avtor psychoticoverload

Počasi je Ajda odpirala oči. Bila je vsa omotična. Uspavalo, ki ji ga je vbrizgal neznanec na ladji, je bilo veliko močnejše kot  tisto, ki ji ga je večer prej vbrizgal Boris.  Zaprta je bila v temačni sobici z majhnim oknom, v kotih se je delala plesen, stene so bile mokre. Pred seboj je videla železna vrata, po stenah sledove nohtov.

Kje sem,” se je spraševala, ”kaj je to?” Njene misli so kar naenkrat podivjale. Želela se je rešiti vrvi, s katero je bila privezana na lesen stol. Z očmi je iskala rešitev. Poskušala je razmišljati, vendar ji nikakor ni uspelo. Za seboj je v kotu zagledala mizo, na kateri so bili zloženi neke čudne reči, za katere ni mogla ugotoviti, kaj so.

Mogoče, če se poskušam s stolom premakniti do tja, mi bo mogoče uspelo,” se ji je naenkrat utrnila misel in to je tudi naredila. Počasi je poskakovala po trdnih betonskih tleh. Vsak poskok je pospremil glasen odmev. Upala je, da se ti poskoki ne slišijo na drugo stran vrat, saj je delovalo, kot da ima soba zelo debele stene. Na nekaterih delih se je luščila barva in videle so se oranžne opeke.

Ko ji je končno uspelo priti do mize, je z desno roko poskušala doseči kakšen oster predmet z mize. Srce ji je ostro nabijalo ko je z roko tipala po mizi. Naenkrat je z roko potegnila po nekem ostrem predmetu, ki je prebil povrhnjico njene kože in se ji zarila globoko v meso.

”Sranje,” je zavpila. Čutila je, kako se ji je vsula kri po dlani, pekoča bolečina pa je naraščala. Stisnila je dlan, da bi zaustavila krvavitev. Rana je bila globoka in vedela je, da mora hitro nekaj ukrepati, drugače lahko pade v šok in izkrvavi. Pogledala je mizo in videla, da je železna in z vijaki pritrjena v tla. Z vso silo je vstala in začela s stolom tolči ob mizo. Stol, ki ga je vlaga že dobro načela je pri drugem udarcu razpadel na manjše dele. Nekako se ji je uspelo osvoboditi, sedaj se je morala rešiti samo še vrvi na rokah in nogah. S hrbtom se je naslonila k mizi, obrnila glavo nazaj in pogled usmerila proti ostremu predmetu, na katerem je bila še sveža kri. Nanj je prislonila vrv in počasi začela drgniti obenj. Vrv se je počasi začela rahljati, dokler ni dokončno popustila. Končno je imela svobodne roke. Hitro si je slekla majico, z nožem, ki je bil na mizi odrezala del nje in si ga ovila okoli dlani, da je zaustavila krvavitev. Sedaj si je z nožem prerezala še vrvi na nogah. Ko je bila končno osvobojena vrvi je začela iskati izhod.

Stopila je do vrat, da bi poskusila če so odklenjena, vendar so bila po njenih pričakovanjih zaklenjena. Edini možni izhod je bilo okno. Pogledala je skozenj. Okno je bilo usmerjeno na zaraščen vrt, v katerem so rastle prekrasne vrtnice. Potrkala je po steklu. Okno je bilo starinsko in je zato imelo samo eno šipo.

Hmmm, mogoče bi pa šlo,’‘ si je zamrmrala. Že prej je videla, da na oknu ni kljuke, zato je vedela, da ga tako ne bo mogoče odpreti, zato je morala najti drugo rešitev. Ker je tudi sama bivala v starejšem stanovanju, ki je imelo podobna okna je vedela, kako bo lahko pobegnila. Lansko poletje je namreč razbila okno in morala poklicati steklarja, da ga je zamenjal. Ker je bila radovedna punca, ga je ob delu spremljala in vedela, kako se zamenja.

Z nožem je počasi zarezala v silikon v zgornjem desnem robu okna. Počasi je drsela do dna. Enako je ponovila še na preostalih treh stranicah. Odstranila je silikon, sedaj je morala samo še odstraniti železne zatiče, ki so držali šipo. Ko ji je tudi to uspelo, je tudi to uspelo, je šipa kar sama padla. V zadnjem trenutku ji jo je uspelo ujeti, da ni padla po tleh.

Z rokami se je uprla ob rob okna in se odrinila od tal. S prsmi se je naslonila na okno, da je izpod svoje teže lahko osvobodila svoji roki, ki ju je sedaj nekako morala spraviti skozi okno. Okno je bilo veliko ravno toliko, da bi skozenj morda brez problema splezal otrok, nikakor pa ne odraslo dekle. Ajda se je med oknom zvijala, da je nekako le spravila roke skozenj. Ko se je tako nekako uprla ob zid, se je potegnila skozenj. Kar naenkrat je izgubila ravnotežje in se prekucnila v grm, ki je rastel pod oknom.

Hitro je vstala iz grma in začela bežati. Ob robu hiše se je ustavila in pogledala izza vogala. Nikogar ni bilo. Stekla je naprej in iskala izhod. Vrt je obdajala visoka ograja, ki je bila preraščena z bodečimi vrtnicami zato plezanje ni prišlo v poštev.

”Moram najti vrata,” si je dopovedovala v mislih in še naprej tekala okoli hiše. Ko je šla še skozi zadnji vogal hiše, je opazila mala vrata v ograji. Pogledala je levo in desno da bi videla, če je mogoče kdo zunaj. Bilo je prazno. Stekla je proti vratom. Z rokami je zagrabila za kljuko in jo potisnila navzdol. Vrata so bila odklenjena, potegnila jih je k sebi. Videla je cesto. Naredila je korak naprej, že skoraj je bila na pločniku, ko ji je pot prekrižal plešasti mišičnjak v črni obleki.

Kam pa kam punca,” je rekel in z roko zamahnil proti njenemu obrazu, da jo je zadel ravno v ličnico.

————————————-

Ni mi uspelo. Za zdaj!

(Hugo Chavez)

————————————-

———————————————————————————————————————————————————–

SE NADALJUJE . . .

P.S.

Zgodba je izmišljena, prav tako so vse osebe v tej zgodbi izmišljene in fiktivne. Vsaka podobnost s stvarnimi osebami je zgolj naključna in nenamerna. Prav tako so vse situacije izmišljene in so zgolj plod domišljije, zato je vsaka podobnost z stvarnim svetom zgolj naključna in nenamerna.

P.P.S. Uradna skupina Ajda gre na morje.

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni .