7.06.2013

Ajda gre na morje 18.del

Objavljeno v Kritike 13:37 avtor: psychoticoverload

Prosim, ” se je oglasil glas na drugi strani. Ajda še nikoli ni bila tako srečna, da je slišala ta glas.

Matija, pomagaj mi prosim,” ga je prekinila še preden je lahko nadaljeval s pozdravom. Vedela je, da se nanj lahko vedno zanese in ji bo stal ob strani. Ta misel jo je mirila. Čeprav se je ob njem počutila varno, si nikoli ni upala pokazati čustev do njega.

Povej Ajda, ” ji je odvrnil, ”kaj te muči?” Čutil je, da je nekaj hudo narobe, saj je zaznal strah v njenem glasu.

Rabim tvojo pomoč, ” je rekla vsa raztresena, ”nekaj denarja, kolikor imaš bi mi prav prišlo.’‘ Bilo jo je sram, da je morala prositi Matijo za pomoč. Pravzaprav jo je bilo v tem trenutku bilo sram same sebe, vendar je vedela, da ji sami ne bo uspelo zbrati dovolj denarja v enem dnevu, saj je imela privarčevanih približno 500€ na banki, kar pa še zdaleč ni dovolj za povrnitev dolga z obrestmi.

Koliko pa rabiš?’‘ ji je odvrnil. Nekaj malega imam v črnem fondu, vendar ni ravno veliko.

Huh, rabila bi kar dosti, ” je rekla, saj jo je bilo sram reči točno koliko rabi. Vedela je, da Matija nima ravno veliko denarja, saj prihaja iz revne družine in si svoj denar služi z delom. Rad bi prepotoval ves svet.

Povej koliko,” je nejevoljno odvrnil.

Okrog 2500 evrov, ” je previdno rekla Ajda. Začutila je, kako je na liniji nastala neprijetna tišina. Slišala je, kako je Matija globoko zavzdihnil in zadržal sapo. Izdihnil je.

Koliko,” se je zadrl v telefon, ”za kaj za vraga rabiš toliko denarja?” Zopet je na liniji nastala dolga tišina. Matija je bil jezen, saj so se njegovi sumi s tem, ko mu je povedala koliko denarja rabi potrdili.

Zabredla sem v nekaj, ” je po dolgi tišini le priznala. ”Res bi rabila tvojo pomoč,’‘ je sedaj z jokajočim glasom nadaljevala, ”si edini na koga se lahko obrnem.” Zopet so njen obraz prelile solze. Sesedla se je na stol in začela jokati. Z rokavi majice si je brisala solze z obraza.

V redu, pomiri se, ” jo je poskušal pomiriti matija, ”bova že nekako to uredila.” Vedel je, saj ji bo težko pomagal, saj toliko denarja ni imel, vendar je vedel, da bi ga nekako lahko dobil, saj je poznal nekaj ljudi, ki bi mu lahko pomagalo.

Hvala ti,” mu je na kratko odgovorila, saj kaj več ni spravila iz sebe.

Ok, dobiva se jutri pred banko pri tvojem bloku, tam okoli devetih, sedaj pa moram it. Adijo, ” je še vedno malo jezno odvrnil in se poslovil od nje.

Adijo,” mu je odvrnila preden je prekinil linijo. Zopet je ostala sama v tišini, ki jo je v teh trenutkih ubijala in razžirala od znotraj. Odtavala je v svoj svet. Odkar so jo spustili sta minili dve uri. Razmišljala je o denarju, o tem na koga se lahko obrne in o tem, kako se bo rešila. Minute so minevale, Ajda pa ni prišla do nobene rešitve. Na koncu je obupano uprla glavo na dlani in pekoča bolečina jo je predramila iz sanj. Čisto je pozabila na ureznino, ki jo je dobila ko je želela pobegnit iz ujetništva. Počasi je odvila raztrgan del majice s katerim je imela povezano rano. Ko je razrezala do konca, je videla da rana le ni tako nedolžna kot je bila na prvi pogled. Skozi dlan je imela globoko ureznino in vedela je, da bo rana pustila grdo brazgotino, če ne obišče bolnišnice. Odločila se je, da si jo bo raje kar sama oskrbela. Vzela je vodko, ki jo je imela v omari, šla do umivalnika in si zlila vsebino steklenice na rano. Vedela je, da mora to razkužit. Rana jo je začela še bolj peči, bolečina je postajala neznosna, solze so ji napolnile oči. Dopovedovala si je, da je možna in da mora to preživeti. Medtem ko je tako roko držala nad umivalnikom, je z drugo roko v omarici zraven iskala gazo in povoj.

Ko si je rano končno oskrbela, si je zaželela tuša. Že dva dni se ni stuširala in želja je bila kljub časovni stiski prevelika. S sebe je zmetala obleke, si nastavila pravo temperaturo in stopila pod curek mlačne vode.

”Oh kako to paše, ” so bile zadnje besede preden je zopet odtavala v svet iskanja rešitve.

————————————-

Ni mi uspelo. Za zdaj!

(Hugo Chavez)

————————————-

———————————————————————————————————————————————————–

SE NADALJUJE . . .

P.S.

Zgodba je izmišljena, prav tako so vse osebe v tej zgodbi izmišljene in fiktivne. Vsaka podobnost s stvarnimi osebami je zgolj naključna in nenamerna. Prav tako so vse situacije izmišljene in so zgolj plod domišljije, zato je vsaka podobnost s stvarnim svetom zgolj naključna in nenamerna.

P.P.S. Uradna skupina Ajda gre na morje.

  • Share/Bookmark

3.06.2013

Ajda gre na morje 17.del

Objavljeno v Kritike 19:37 avtor: psychoticoverload

Sekunde so trajale, ko jo je on prebadal s svojimi hladnimi očmi. Ajda je imela občutek, kot da se gledata e celo večnost. Srce ji je razbijalo tako naglas, da je lahko slišala vsak njegov utrip. Čutila je, kako še vedno krvavi iz roke. Stiskala je pest, vendar sama ni vedela ali je to zaradi jeze ker jo je opazil ali zato, da manjša krvavitev. Bila je jezna sama nase da je storila takšno napako. Naenkrat jo je preplavil neznanski pogum, pognala se je v neznanca ki je stal pred njo in ga zbila na tla. Slišala je kako je zaklel za njo in ni dolgo trajalo, ko je za seboj slišala korake. Stekla je po stopnicah navzdol .

Kar naenkrat je zvok tišine prerezal strel. ”Dovolj, ” je slišala glas iz vrha stopnic, ”če hočeš še dihati svež zrak, se usedi na kavč in se ne premikaj.” Ajda je obnemela. Ubogala je ukaz in sedla na kavč. Bila je vsa pretresena. Pogledala je proti stopicam, neznanec v belem je že hodil proti njej.

Živijo punca,” ji je rekel in na obraz navrgel pošasten nasmešek. ”Najbrž se ti niti ne sanja, zakaj si tu,” ji je rekel v slogu iz kakšnega mafijskega filma. Hodil je okoli nje kakor mrhovinarji okrog svojega plena. Z roko je vlekel po zgornjem robu kremnega kavča, ki je stal sredi veže. Ko je prišel do njenih ramen, je roko položil nanje. Ajda se je zdrznila.

Poslušaj, ” je rekel in stisnil njeno ramo, ‘‘za denar se gre.” Položil je še drugo roko na njeno ramo in jo močno stisnil, da je Ajda zavpila od bolečine.

Za denarnico, ki si jo našla na vlaku in z njo pobegnila v tujino.” Njegov obraz je postal resen. Stopil je do stola, ki je stal v kotu in ga postavil pred njo. Sedel je nanj, tako da sta se sedaj gledala iz oči v oči. Postavil je roko na njeno koleno in rekel, ”poslušaj, ne bo ti hudega, če mi izročiš ves denar, ki si mi ga ukradla.” Ajda je zbegano pogledala.

Manjka ga…,” je prestrašeno rekla, vendar stavka ni mogla dokončati, saj jo je on prekinil. Bilo mu je jasno da manjka 3000€, saj mu je Boris že izročil denarnico.

Dal ti bom 24ur časa, da ta denar vrneš, z 10% obrestmi” ji je grozeče zasikal, ”in niti minute več.” Vstal je in začel hoditi pred njo. V rokah je ves čas odpiral in zapiral vžigalnik znamke zippo. Čeprav ni kadil, je bil to njegov način da se pomiri.

Jutri, točno tak čas mi boš prinesla tisto, kar si mi ukradla. Jasno?”  je sedaj moreče gledal v njo.

Jasno,” mu je s tresočim glasom odvrnila. Ni vedela ali bi ga gledala v oči, ali bi gledala stran. V njej je vrela jeza, kako je lahko kaj takega naredila in se sploh spustila v to, po drugi strani pa jo je bilo strah, saj ni vedela kje bo dobila denar.

Če greš na policijo ali mi ne vrneš denarja, o pobegu sploh ne sanjaj, ” ji je sedaj govoril s smrtno resnim izrazom na obrazu, ” te bom našel in takrat boš videla hudiča. Jasno?”

Ja,” je bilo vse kar je lahko spravila iz sebe. Bala se je, da ji bo res kaj naredil.

Jutri, na dunajski, v bifeju nasproti gospodarskega razstavišča,” izročil ji je vizitko z naslovom in imenom bara, ‘‘bodi tam, drugače, ” pogledal jo je in se ji nasmehnil, ”naj kar tvoja domišljija do konca opravi. Sedaj si prosta.

Stopil je do vrat in jih odprl. Ajda je vstala in brez slovesa stekla skozi vrata. Srce ji je še vedno močno nabijalo. Še sama ni vedela kje in kod je tekla, kar naenkrat se je znašla v svojem stanovanju. Prvič, odkar je zapustila otok je zajokala. Solze so ji tekle po obrazu dokler ni njena majica postala že čisto mokra.

Dovolj,” si je rekla sama pri sebi, ”morem zbrati denar.

V roke je prijela mobilni telefon in zavrtela prvo telefonsko številko ki se jo je spomnila. Vedela je, da na njegovo pomoč lahko vedno računa.

————————————-

Imaš lahko vse – za kar si se pripravljen boriti in vztrajati!

————————————-

SE NADALJUJE . . .

P.S.

Zgodba je izmišljena, prav tako so vse osebe v tej zgodbi izmišljene in fiktivne. Vsaka podobnost s stvarnimi osebami je zgolj naključna in nenamerna. Prav tako so vse situacije izmišljene in so zgolj plod domišljije, zato je vsaka podobnost z stvarnim svetom zgolj naključna in nenamerna.

P.P.S. Uradna skupina Ajda gre na morje.

  • Share/Bookmark

1.06.2013

Ajda gre na morje 16.del

Objavljeno v Kritike 15:42 avtor: psychoticoverload

”Si hotela pobegnit ha, ” je na njo vpil neznanec v črni obleki, medtem ko jo je vlekel nazaj v hišo. Na pogled je bila hiša lepo urejena. Zunanja podoba je spominjala na eno  tistih vil iz časa po drugi svetovni vojni,  ki so si jih gradili bogati vojni dobičkarji. Rumena fasada in zaraščenost z bršljanom pa sta ji dajala tisto mističnost, ki jo bo Ajda še spoznala.

Ni želela razmišljati, kaj jo čaka. Hotela se je samo rešiti iz prijema neznanca, ki jo je močno stiskal okoli pasu. Ugriznila ga je, vendar ni odreagiral. Njegova obleka je prestregla ostrino njenih zob. Poskušala je globoko zasaditi nohte v njegovo kožo, vendar jo je neznanec le še bolj močno stisnil.

Prišla sta do vhodnih vrat. Odprl jih je in Ajdo porinil skoznje. Sam je stopil za njo in za seboj zaklenil vrata. Ajda je hitro preučila prostor. Na desni strani so bile zavite marmorne stopnice, ki so se vile ob robu prostora. Spominjale so na tiste iz filmov o princeskah. Na vseh oknih v spodnjem nadstropju so bile nameščene rešetke, zato je vedela da od tu ne bo mogoče pobegniti. Pognala se je po stopnicah v drugo nadstropje.

”Ti kar beži, ” je slišala glas za seboj, ”daleč ne boš prišla.” Slišala je kako se je zasmejal. Ni se ozirala nanj, tekla je še naprej. Iskala je izhod, vendar so bila vsa okna v zgornjem nadstropju prebita z žeblji, da jih ni bilo mogoče odpreti. Vsaka soba v katero je stekla jo je šokirala. V sobi so bile nametane vzmetnice, marsikje je bila kri. Po stenah so bili veliki rdeči zmazki, kot da bi nekdo poskušal vse počistiti, vendar mu ni uspelo.

”Kaj je to zaen hudič?” se je spraševala. Še sama se ni zavedala, kam je pravzaprav prišla.

Slišala je, kako je nekdo odprl vrata v ograji in skozenj je zapeljal avto. Po zvoku sodeč je bil eden tistih terenskih vozil. Ni se zmotila, saj se je pred hišo ravnokar parkiralo vozilo znamke Land Rover. Šofer avtomobila je stopil do zadnjih vrat in jih odprl. Iz vozila je izstopil urejen možakar v beli obleki. Pogledal je proti hiši in postavil obe roki na bok. Ajda je videla kako je globoko vzdihnil. Nato je pogledal k tlom, prekotalil z nogo kamen, ki je ležal pred njim nato pa stopil po stopnicah proti vhodu.

”Kaj za vraga?” je bila zbegana. Ni vedela kaj se dogaja, kdo je to. Moški, ki je ravnokar prispel je deloval umirjeno, prijazno, vendar je bil njegov pogled hladen. Obleka, zlikana na robove je kazala, da je rad urejen in eleganten.

Slišala je, kako so se v spodnjem nadstropju odklenila težka lesena vrata, moški, ki se je ravnokar pripeljal pa je vstopil. Slišala je njegove korake ko je zakorakal v vežo.

”Kje je?”, je bilo njegovo prvo vprašanje. Imel je hripav glas, ki je bil prav srhljiv.  Ajdo je oblila kurja polt. Že dolgo ni slišala tako hladnega glasu, prav tako se že dolgo ni počutila tako prestrašeno. Nazadnje je imela tak občutek, ko se je sprehajala po Dunajski cesti in sta ji sledila do doma dva neznanca.

”Zgoraj, ” je odvrnil že znani glas, tisti, ki ji je prej primazal pošteno klofuto. Zopet je začela iskati izhod. Samo še ena vrata so bila, katera ni odprla in zagnala se je k njim. Hitro jih je odprla. Sobica je bila nametana z vso mogočo kramo. Od metel, veder do orodja za urejanje zunanje okolice. V levem kotu je bila velika škatla, za njo pa je bilo ravno toliko prostora, da bi se lahko skrila. Za seboj je potihoma zaprla vrata in se stlačila v ozek prostor za škatlo.

Slišala je, kako je nekdo stekel po stopnicah. ”Kje si?” je odmeval hladen glas gospoda v belem. Začel je odpirata vrata. Slišala je kako je vstopil v vsako sobo posebej, ostal v njej nekaj sekund nato pa za seboj zaprl in zaklenil vsaka vrata posebej.

”Vem da si tu, ” je kričal, Ajdi pa je srce začelo še bolj močno razbijati. Vedela je, da bo kmalu zmanjkalo vrat in na koncu bo prišel do shrambe. In ni se zmotila, sunkovito so se odprla še zadnja vrata, vrata za katerimi se je skrivala Ajda.

”Kje za vraga je?” je zavpil, ”jaz je tu ne najdem!” Zaprl je vrata. Ajda ni verjela, da jo je spregledal. Malo se je sprostila, vendar je po nesreči premaknila škatlo, za katero se je skrivala, da se je ta dotaknila metle, ki se je prevrnila in padla na železno korito. Zvok udarca je bil strašansko srhljiv. Vrata so se zopet odprla, sedaj sta se gledala iz oči v oči. Prebodel jo je s svojim pogledom, na ustih pa se mu je razlezel srhljiv nasmešek.

————————————-

Ni mi uspelo. Za zdaj!

(Hugo Chavez)

————————————-

———————————————————————————————————————————————————–

SE NADALJUJE . . .

P.S.

Zgodba je izmišljena, prav tako so vse osebe v tej zgodbi izmišljene in fiktivne. Vsaka podobnost s stvarnimi osebami je zgolj naključna in nenamerna. Prav tako so vse situacije izmišljene in so zgolj plod domišljije, zato je vsaka podobnost z stvarnim svetom zgolj naključna in nenamerna.

P.P.S. Uradna skupina Ajda gre na morje.

  • Share/Bookmark