1.06.2013

Ajda gre na morje 16.del

Objavljeno v Kritike 15:42 avtor psychoticoverload

”Si hotela pobegnit ha, ” je na njo vpil neznanec v črni obleki, medtem ko jo je vlekel nazaj v hišo. Na pogled je bila hiša lepo urejena. Zunanja podoba je spominjala na eno  tistih vil iz časa po drugi svetovni vojni,  ki so si jih gradili bogati vojni dobičkarji. Rumena fasada in zaraščenost z bršljanom pa sta ji dajala tisto mističnost, ki jo bo Ajda še spoznala.

Ni želela razmišljati, kaj jo čaka. Hotela se je samo rešiti iz prijema neznanca, ki jo je močno stiskal okoli pasu. Ugriznila ga je, vendar ni odreagiral. Njegova obleka je prestregla ostrino njenih zob. Poskušala je globoko zasaditi nohte v njegovo kožo, vendar jo je neznanec le še bolj močno stisnil.

Prišla sta do vhodnih vrat. Odprl jih je in Ajdo porinil skoznje. Sam je stopil za njo in za seboj zaklenil vrata. Ajda je hitro preučila prostor. Na desni strani so bile zavite marmorne stopnice, ki so se vile ob robu prostora. Spominjale so na tiste iz filmov o princeskah. Na vseh oknih v spodnjem nadstropju so bile nameščene rešetke, zato je vedela da od tu ne bo mogoče pobegniti. Pognala se je po stopnicah v drugo nadstropje.

”Ti kar beži, ” je slišala glas za seboj, ”daleč ne boš prišla.” Slišala je kako se je zasmejal. Ni se ozirala nanj, tekla je še naprej. Iskala je izhod, vendar so bila vsa okna v zgornjem nadstropju prebita z žeblji, da jih ni bilo mogoče odpreti. Vsaka soba v katero je stekla jo je šokirala. V sobi so bile nametane vzmetnice, marsikje je bila kri. Po stenah so bili veliki rdeči zmazki, kot da bi nekdo poskušal vse počistiti, vendar mu ni uspelo.

”Kaj je to zaen hudič?” se je spraševala. Še sama se ni zavedala, kam je pravzaprav prišla.

Slišala je, kako je nekdo odprl vrata v ograji in skozenj je zapeljal avto. Po zvoku sodeč je bil eden tistih terenskih vozil. Ni se zmotila, saj se je pred hišo ravnokar parkiralo vozilo znamke Land Rover. Šofer avtomobila je stopil do zadnjih vrat in jih odprl. Iz vozila je izstopil urejen možakar v beli obleki. Pogledal je proti hiši in postavil obe roki na bok. Ajda je videla kako je globoko vzdihnil. Nato je pogledal k tlom, prekotalil z nogo kamen, ki je ležal pred njim nato pa stopil po stopnicah proti vhodu.

”Kaj za vraga?” je bila zbegana. Ni vedela kaj se dogaja, kdo je to. Moški, ki je ravnokar prispel je deloval umirjeno, prijazno, vendar je bil njegov pogled hladen. Obleka, zlikana na robove je kazala, da je rad urejen in eleganten.

Slišala je, kako so se v spodnjem nadstropju odklenila težka lesena vrata, moški, ki se je ravnokar pripeljal pa je vstopil. Slišala je njegove korake ko je zakorakal v vežo.

”Kje je?”, je bilo njegovo prvo vprašanje. Imel je hripav glas, ki je bil prav srhljiv.  Ajdo je oblila kurja polt. Že dolgo ni slišala tako hladnega glasu, prav tako se že dolgo ni počutila tako prestrašeno. Nazadnje je imela tak občutek, ko se je sprehajala po Dunajski cesti in sta ji sledila do doma dva neznanca.

”Zgoraj, ” je odvrnil že znani glas, tisti, ki ji je prej primazal pošteno klofuto. Zopet je začela iskati izhod. Samo še ena vrata so bila, katera ni odprla in zagnala se je k njim. Hitro jih je odprla. Sobica je bila nametana z vso mogočo kramo. Od metel, veder do orodja za urejanje zunanje okolice. V levem kotu je bila velika škatla, za njo pa je bilo ravno toliko prostora, da bi se lahko skrila. Za seboj je potihoma zaprla vrata in se stlačila v ozek prostor za škatlo.

Slišala je, kako je nekdo stekel po stopnicah. ”Kje si?” je odmeval hladen glas gospoda v belem. Začel je odpirata vrata. Slišala je kako je vstopil v vsako sobo posebej, ostal v njej nekaj sekund nato pa za seboj zaprl in zaklenil vsaka vrata posebej.

”Vem da si tu, ” je kričal, Ajdi pa je srce začelo še bolj močno razbijati. Vedela je, da bo kmalu zmanjkalo vrat in na koncu bo prišel do shrambe. In ni se zmotila, sunkovito so se odprla še zadnja vrata, vrata za katerimi se je skrivala Ajda.

”Kje za vraga je?” je zavpil, ”jaz je tu ne najdem!” Zaprl je vrata. Ajda ni verjela, da jo je spregledal. Malo se je sprostila, vendar je po nesreči premaknila škatlo, za katero se je skrivala, da se je ta dotaknila metle, ki se je prevrnila in padla na železno korito. Zvok udarca je bil strašansko srhljiv. Vrata so se zopet odprla, sedaj sta se gledala iz oči v oči. Prebodel jo je s svojim pogledom, na ustih pa se mu je razlezel srhljiv nasmešek.

————————————-

Ni mi uspelo. Za zdaj!

(Hugo Chavez)

————————————-

———————————————————————————————————————————————————–

SE NADALJUJE . . .

P.S.

Zgodba je izmišljena, prav tako so vse osebe v tej zgodbi izmišljene in fiktivne. Vsaka podobnost s stvarnimi osebami je zgolj naključna in nenamerna. Prav tako so vse situacije izmišljene in so zgolj plod domišljije, zato je vsaka podobnost z stvarnim svetom zgolj naključna in nenamerna.

P.P.S. Uradna skupina Ajda gre na morje.

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni .