30.05.2013

Ajda gre na morje 15.del

Objavljeno v Ajda gre na morje 13:59 avtor: psychoticoverload

Počasi je Ajda odpirala oči. Bila je vsa omotična. Uspavalo, ki ji ga je vbrizgal neznanec na ladji, je bilo veliko močnejše kot  tisto, ki ji ga je večer prej vbrizgal Boris.  Zaprta je bila v temačni sobici z majhnim oknom, v kotih se je delala plesen, stene so bile mokre. Pred seboj je videla železna vrata, po stenah sledove nohtov.

Kje sem,” se je spraševala, ”kaj je to?” Njene misli so kar naenkrat podivjale. Želela se je rešiti vrvi, s katero je bila privezana na lesen stol. Z očmi je iskala rešitev. Poskušala je razmišljati, vendar ji nikakor ni uspelo. Za seboj je v kotu zagledala mizo, na kateri so bili zloženi neke čudne reči, za katere ni mogla ugotoviti, kaj so.

Mogoče, če se poskušam s stolom premakniti do tja, mi bo mogoče uspelo,” se ji je naenkrat utrnila misel in to je tudi naredila. Počasi je poskakovala po trdnih betonskih tleh. Vsak poskok je pospremil glasen odmev. Upala je, da se ti poskoki ne slišijo na drugo stran vrat, saj je delovalo, kot da ima soba zelo debele stene. Na nekaterih delih se je luščila barva in videle so se oranžne opeke.

Ko ji je končno uspelo priti do mize, je z desno roko poskušala doseči kakšen oster predmet z mize. Srce ji je ostro nabijalo ko je z roko tipala po mizi. Naenkrat je z roko potegnila po nekem ostrem predmetu, ki je prebil povrhnjico njene kože in se ji zarila globoko v meso.

”Sranje,” je zavpila. Čutila je, kako se ji je vsula kri po dlani, pekoča bolečina pa je naraščala. Stisnila je dlan, da bi zaustavila krvavitev. Rana je bila globoka in vedela je, da mora hitro nekaj ukrepati, drugače lahko pade v šok in izkrvavi. Pogledala je mizo in videla, da je železna in z vijaki pritrjena v tla. Z vso silo je vstala in začela s stolom tolči ob mizo. Stol, ki ga je vlaga že dobro načela je pri drugem udarcu razpadel na manjše dele. Nekako se ji je uspelo osvoboditi, sedaj se je morala rešiti samo še vrvi na rokah in nogah. S hrbtom se je naslonila k mizi, obrnila glavo nazaj in pogled usmerila proti ostremu predmetu, na katerem je bila še sveža kri. Nanj je prislonila vrv in počasi začela drgniti obenj. Vrv se je počasi začela rahljati, dokler ni dokončno popustila. Končno je imela svobodne roke. Hitro si je slekla majico, z nožem, ki je bil na mizi odrezala del nje in si ga ovila okoli dlani, da je zaustavila krvavitev. Sedaj si je z nožem prerezala še vrvi na nogah. Ko je bila končno osvobojena vrvi je začela iskati izhod.

Stopila je do vrat, da bi poskusila če so odklenjena, vendar so bila po njenih pričakovanjih zaklenjena. Edini možni izhod je bilo okno. Pogledala je skozenj. Okno je bilo usmerjeno na zaraščen vrt, v katerem so rastle prekrasne vrtnice. Potrkala je po steklu. Okno je bilo starinsko in je zato imelo samo eno šipo.

Hmmm, mogoče bi pa šlo,’‘ si je zamrmrala. Že prej je videla, da na oknu ni kljuke, zato je vedela, da ga tako ne bo mogoče odpreti, zato je morala najti drugo rešitev. Ker je tudi sama bivala v starejšem stanovanju, ki je imelo podobna okna je vedela, kako bo lahko pobegnila. Lansko poletje je namreč razbila okno in morala poklicati steklarja, da ga je zamenjal. Ker je bila radovedna punca, ga je ob delu spremljala in vedela, kako se zamenja.

Z nožem je počasi zarezala v silikon v zgornjem desnem robu okna. Počasi je drsela do dna. Enako je ponovila še na preostalih treh stranicah. Odstranila je silikon, sedaj je morala samo še odstraniti železne zatiče, ki so držali šipo. Ko ji je tudi to uspelo, je tudi to uspelo, je šipa kar sama padla. V zadnjem trenutku ji jo je uspelo ujeti, da ni padla po tleh.

Z rokami se je uprla ob rob okna in se odrinila od tal. S prsmi se je naslonila na okno, da je izpod svoje teže lahko osvobodila svoji roki, ki ju je sedaj nekako morala spraviti skozi okno. Okno je bilo veliko ravno toliko, da bi skozenj morda brez problema splezal otrok, nikakor pa ne odraslo dekle. Ajda se je med oknom zvijala, da je nekako le spravila roke skozenj. Ko se je tako nekako uprla ob zid, se je potegnila skozenj. Kar naenkrat je izgubila ravnotežje in se prekucnila v grm, ki je rastel pod oknom.

Hitro je vstala iz grma in začela bežati. Ob robu hiše se je ustavila in pogledala izza vogala. Nikogar ni bilo. Stekla je naprej in iskala izhod. Vrt je obdajala visoka ograja, ki je bila preraščena z bodečimi vrtnicami zato plezanje ni prišlo v poštev.

”Moram najti vrata,” si je dopovedovala v mislih in še naprej tekala okoli hiše. Ko je šla še skozi zadnji vogal hiše, je opazila mala vrata v ograji. Pogledala je levo in desno da bi videla, če je mogoče kdo zunaj. Bilo je prazno. Stekla je proti vratom. Z rokami je zagrabila za kljuko in jo potisnila navzdol. Vrata so bila odklenjena, potegnila jih je k sebi. Videla je cesto. Naredila je korak naprej, že skoraj je bila na pločniku, ko ji je pot prekrižal plešasti mišičnjak v črni obleki.

Kam pa kam punca,” je rekel in z roko zamahnil proti njenemu obrazu, da jo je zadel ravno v ličnico.

————————————-

Ni mi uspelo. Za zdaj!

(Hugo Chavez)

————————————-

———————————————————————————————————————————————————–

SE NADALJUJE . . .

P.S.

Zgodba je izmišljena, prav tako so vse osebe v tej zgodbi izmišljene in fiktivne. Vsaka podobnost s stvarnimi osebami je zgolj naključna in nenamerna. Prav tako so vse situacije izmišljene in so zgolj plod domišljije, zato je vsaka podobnost z stvarnim svetom zgolj naključna in nenamerna.

P.P.S. Uradna skupina Ajda gre na morje.

  • Share/Bookmark

28.05.2013

Ajda gre na morje 14.del

Objavljeno v Ajda gre na morje 07:06 avtor: psychoticoverload

XIV

Sredi noči je Ajda v svoji sobi zaslišala ropot. Previdno je odprla oči in previdno je preverila, če je kdo v sobi. Kar naenkrat je na svoji glavi začutila hladno dlan, na vratu pa je začutila, trpek vbod igle. Začela se je premetavati po postelji, vendar je vse bolj čutila, kako ji moči pojenjajo. Na koncu je negibno obležala.

Zbudila se je nekaj ur kasneje v zvezana mali ladijski kabini. Pogledala je okoli, vendar ni videla nič znanega. Nagnila se je skozi okno, a je bila zunaj trda tema. V daljavi je videla zeleno luč svetilnika, ki je na vsakih nekaj sekund utripnil. Ni vedela kaj se je zgodilo, bila je vsa prestrašena, nakar je zaslišala znani glas.

Imam jo,” je rekel znani glas, ”smo še na poti, opoldan smo v Ljubljani.

Boris, je prešinilo Ajdo, med tem ko je v zvočniku hreščal neznani glas, katerega ni razumela niti besede. Kaj se dogaja. Zakaj me je Boris ugrabil. Je jezen name se je spraševala. Je mar posesiven.

… ste našli,” je sedaj slišala iz zvočnika.

‘Da,” je odgovoril Boris.

Ajda je zbegano gledala okrog sebe, ”našli kaj?” Nič ji več ni bilo jasno. Slišala je samo bučanje valov, ki so udarjali v ladijski trup. Poskusila je najti nekaj, s čimer bi si lahko prerezala vrv, katero je imela zavezano okrog zapestja. Gledala je po sobi, če bi našla kakšen oster predmet, vendar ni imela sreče.

Vrata v sobo so se s sunkom odprla, med njimi je stal Boris. Ajda ga je nepremično gledala in ni si upala spregovoriti niti besede. Stopil je proti njej, jo prijel pod roko in jo posedel na posteljo.

”Kaj se dogaja,” ga je Ajda prestrašeno vprašala?

”Plačala boš za tisto, kar si naredila,” ji je hladno odgovoril. Ošinil jo je s hladnim pogledom. Vstal je in stopil proti vratom.

”Kaj bom plačala,” je med vstajanjem vzkliknila Ajda, ”a si jezen name?”

”Jaz nisem jezen,” ji je rekel medtem ko je že stal med vrati, ‘’so pa zato drugi.” Za seboj je zaloputnil vrata in pustil Ajdo v poltemi. Ni vedela, kaj naj bi pomenile njene besede. Kdo je jezen name? So ugotovili, da sem ukradla denarnico? Misli so ji begale od ene razlage k drugi in vse bolj jo je preletaval slab občutek, da se bo nekaj zgodilo.

Nekaj minut kasneje je ladja zaplula v pristan. Skozi stransko okno je Ajda že lahko videla sončni vzhod. Ko je pogledala proti pristanišču, je na parkirišču videla parkiran črn avtomobil znamke Mercedes. Bil je eden novejših, ob njem pa sta stala dva moška v črnih oblekah. Eden izmed njiju je začel stopati proti ladji medtem ko se je ta približevala kopnemu. Ajdo so začeli spreletavati zli strahovi. Ko je ugasnil ladijski motor je slišala, kako je nekdo stopil na krov  ladje.

”Kje je,” je neznani glas z južnim naglasom.

”Spodaj,” mu je odgovoril Boris.

Slišala je, kako je nekdo stekel po stopnicah. Vrata so se s sunkom odprla in skozi njih je planil neznanec. Stopil je do nje, jo potegnil k sebi in jo prijel, da mu ni mogla pobegnit. Iz žepa je potegnil injekcijo in ji jo vbrizgal v vrat. Zopet je čutila, kako njeno telo postaja nemočno.

”Zdaj boš zaspala. Lahko noč,” so bile zadnje besede preden je dokončno izgubila zavest.

————————————-

Ni mi uspelo. Za zdaj!

(Hugo Chavez)

————————————-

———————————————————————————————————————————————————–

SE NADALJUJE . . .

P.S.

Zgodba je izmišljena, prav tako so vse osebe v tej zgodbi izmišljene in fiktivne. Vsaka podobnost s stvarnimi osebami je zgolj naključna in nenamerna. Prav tako so vse situacije izmišljene in so zgolj plod domišljije, zato je vsaka podobnost z stvarnim svetom zgolj naključna in nenamerna.

P.P.S. Uradna skupina Ajda gre na morje.

  • Share/Bookmark

27.05.2013

Ajda gre na morje 13.del

Objavljeno v Ajda gre na morje 19:53 avtor: psychoticoverload

XIII

Boris je tako stal na obali in razmišljal, kaj se je zgodilo z Ajdo in kakšen bo njegov naslednji korak.

Saj pa nič nisem naredil narobe,” si je mislil. Z njo ni imel nobenih namer, želel je da je njegova poletna avantura, s katero se bo lahko hvalil okoli. Želel si je še ene trofeje. V glavi je že koval načrt, kako bo opravil z njo. Stekel je na vrh pečine in naravnost domov pred televizijo, kjer je zaspal. Zbudil se je drugo jutro, ko je bilo že močno sonce, zunaj pa pekočih 34 stopinj. Oblekel si je kratke hlače in navlekel majico. Z mize je pobral mobilni telefon in ajdi poslal SMS sporočilo: ”dobiva se na pomolu.”

Dolgo časa je čakal na povratno sporočilo, vendar ga ni dobil. Bil je ves besen, ker mu ni odpisala, zato je poslal še enega. Ni vedel, ali bi šel do nje, ali bi čakal. Sedel je pred televizijo in si prižgal film. Po petnajstih minutah je ugasnil tv in šel do Ankine hiše. Videl je babico pred hišo, ko je ravno urejala okolico. Vprašal jo je kje je Ajda.

Šla je na sprehod,” mu je odgovorila. ”Jezna je nate,” ga je grdo ošinila s pogledom. Vedel je, da ji je vse povedala. Malo ga je postalo sram, saj je bil babičin ljubljenec in ni želel, da si ga babica predstavlja v slabi luči, saj mu je rada kdaj primaknila kakšen evro ali dva.

”V redu,” je rekel, se obrnil na petah in odšel. Odpravil se je proti pomolu z mislijo,mogoče bo pa tam. Sedel je na rob pomola in čakal. Čez čas je za seboj zaslišal korake, obrnil se je in videl Ajdo, kako jezno hodi proti njemu.

Poslušaj, prvič in zadnjič si mi to naredil, da si me pustil tako, a ti je jasno, ” je z zadirčnim glasom rekla Ajda. ”Zakaj si to naredil, ” ga je vprašala?

Jaz, jaz,’‘ se je poskušal izvleči, ”samo znanca sem slišal, pa sem ga moral nekaj vprašati.” Videl je, da ji odgovor ne ustreza. Poskušal je preusmeriti njeno pozornost na nekaj drugega, zato jo je vprašal, če se želi z njim odpraviti na bližnji otok kopat, zvečer pa na večerjo. Malo ga je grdo pogledala, nato pa privolila. Sedla je z njim v čoln in odplula sta.  kmalu sta prispela do otoka, kjer sta našla prečudovito plažo. Na njej sta bila dokler ni sonce zašlo. Igrala sta odbojko v vodi, se potapljala in iskala školjke. Ko je bil čas za odhod, se Ajda kar ni morala ločiti od obale. Bila je vkopana s svojimi nogami v pesek, valovi pa so jo vsake toliko zalili gležnje. Boris jo je že čakal v čolnu, ona pa mu je z milim pogledom nakazala, naj počaka še nekaj minut.

Ob vrnitvi, je žalostno vrgla pogled na miniaturni otoček. Razmišljala je, ali bo še kdaj imela srečo, da bo lahko doživela takšno lepo plažo. Žalostno se je odpravila proti hiši. Boris je zakričal za njo, kaj je z večerjo. Pogledala ga je in zamahnila z roko. Ni mi s teboj večerjati danes,oprosti, rada bi bila sama, mislim da imam domotožje. Ajda je bila žalostna, saj je videla res lepe stvari. Tudi sprehod po otoku jo je čisto očaral. Sploh kamnite hiške na robu pečin, ki so izgledale, kot da bodo padle v vodo.  Razmišljala je, kako lepo bi bilo, če bi lahko to videla njena starša. Rada bi z njima delila ta trenutek. Zajokala je, rada bi šla domov v mamin objem.

————————————-

Če je ostalo še kaj bralcev, bi se vam najprej rad opravičil zaradi izostanka zgodbe.

Zaradi osebnih odločitev, ki niso vedno naravnane v nekaj kar imamo radi in delamo z veseljem,

vendar svoje misli preusmerimo drugam, v nekaj pomembnejšega.

Zaradi tega sem opustil pisanje Ajde, vendar obljubim,

da bom sedaj redno pisal in spisal konec.

Rad bi se zahvalil moji Punci, ki mi je pokazala, da morem delati tisto, kar imam rad.

Zato ta del posvečam njej.

———————————————————————————————————————————————————–

SE NADALJUJE . . .

P.S.

Zgodba je izmišljena, prav tako so vse osebe v tej zgodbi izmišljene in fiktivne. Vsaka podobnost s stvarnimi osebami je zgolj naključna in nenamerna. Prav tako so vse situacije izmišljene in so zgolj plod domišljije, zato je vsaka podobnost z stvarnim svetom zgolj naključna in nenamerna.

P.P.S. Uradna skupina Ajda gre na morje.

  • Share/Bookmark

16.03.2012

Ajda gre na morje 12.del

Objavljeno v Ajda gre na morje 18:46 avtor: psychoticoverload

Zvok galebov in ribiške ladje je predramil Ajdo iz sanj. Daleč na morju je videla majhno ribiško ladjo, ki se je ravnokar odpravljala na nočni lov. Spala ni več kot dve uri, saj so sveče, ki jih je prižgal Boris še vedno gorele. Toda kje je Boris. Odeja, na kateri sta pred nekaj urami skupaj ležala je bila prazna, ostala je le njegova jopa, ki jo je imel prej zavezano okoli vratu. Zbegano je gledala okoli in ga v temi poskušala izslediti, vendar je bila na plaži sama. Prijel jo je občutek tesnobe, sedla je na odejo, potegnila kolena k sebi, jih objela in zajokala. Ni razumela, zakaj bi jo Boris pustil samo na plaži.

Ko je tako sedela ob družbi valov, se ji je zazdelo, da v daljavi sliši pogovor dveh moških. Panično je začela pogledovati okoli, ali se ji kdo približuje, vendar ni videla nikogar, pogovor pa tudi ni utihnil. Počasi je pogledala proti luni in na vrhu pečine ozrla dve postavi, ki sta se pogovarjali. Za enega od njiju je bila prepričana, da je Boris, saj je od daleč prepoznala njegovo izklesano telo. Druge postave pa ni prepoznala, vendar je delovalo, kot da se postavi prepirata. Nekdo je nekaj kričal na Borisa, vendar zaradi valov ni razumela niti besede. Nekaj časa ju je opazovala, nato pa se je opogumila in na glas poklicala Borisa.

Ko sta postavi zaslišali Ajdin glas, sta se zdrznili. Druga postava je še nekaj pomahala proti Borisu, neto pa sedla v avto in se odpeljala. Ajda ni videla, v kakšen avto je sedel Borisov sogovornik, saj je izpod pečine videla le soj žarometov in tudi nič kaj ji ni bilo všeč, da jo je takole pustil samo spati sredi ničesar. Počasi je nabirala bes v sebi in čakala, da se Boris vrne.

>> Kaj si nor, da me tu puščaš samo, medtem ko ti veselo klepetaš na vrhu hriba,<< je svoj gnev začela izlivati nanj, medtem ko je brcnila še komaj gorečo svečo, >>medtem ko se jaz sekiram zate.<<

>>Stric je…<< ji je poskušal pojasniti, vendar mu je s pogledom dala vedeti, da je bilo njegovo dejanje napačno, zato je raje utihnil in sedel na odejo. Z roko je nakazal, naj sede poleg, vendar je bila preveč jezna, da bi ugodila njegovi želji. Raje je sedla na drevo, ki ga je burja ukrivila in je bil idealen za sedenje. Eno nogo je dala čezenj in se s komolcem naslonila nanjo. Brado je nežno naslonila na dlan in se zazrla v daljavo, kjer je na koncu obzorja sijala majhna lučka, ki bo zdaj, zdaj izginila. Zatopila se je v tok svojih misli in sploh ni slišala, kdaj je Boris pristopil do nje. Samo začutila je dotik njegovih rok, ki so počasi drsele okoli njenega vratu. Počasi je od zadaj približal svojo glavo in jo naslonil na njeno ramo in se ji šepetaje opravičil.

>>Vem, da ni bilo prav,<< je tako naslonjen nanjo dejal, medtem ko je ona globoko vzdihnila in odkimala z glavo. Hitro je vstala in se zazrla v njegove oči. Nekaj sekund sta se tako gledala in ko jo je Boris želel prijeti za roko, je stopila dva koraka nazaj.

>>Pusti me. Rabim čas zase, pokliči me jutri, << mu je s solzami v očeh odvrnila. Stekla je mimo njega in se zagnala po skalnatih stopnicah. Boris pa je nepremično ostal, saj ni vedel, kako naj reagira. Naj steče zanjo ali naj jo pusti, da se umiri.

—————————————————————————-

Zahvale, da je nastal 12. del gredo moji sosedi, ki mi je pokazala, da to zgodbo dejansko nekdo bere in mi dala navdih, da spravim dvanajsti del na plano ;) Kakor tudi dvema vztrajnima mladeničema, blogerjema in soigralcema iz AC, gospodu ”zmešanemu” in gospodiču ta’lepmu, ki sta me vsake toliko spominjala, da bi bil že čas, da nekaj ”spacam”.

V opravičilo, ker je od zadnjega dela minila že cela era prilagam en komad :)

YouTube slika preogleda

SE NADALJUJE . . .

P.S.

Zgodba je izmišljena, prav tako so vse osebe v tej zgodbi izmišljene in fiktivne. Vsaka podobnost s stvarnimi osebami je zgolj naključna in nenamerna. Prav tako so vse situacije izmišljene in so zgolj plod domišljije, zato je vsaka podobnost z stvarnim svetom zgolj naključna in nenamerna.

  • Share/Bookmark

4.10.2011

Ajda gre na morje 11.del

Objavljeno v Ajda gre na morje 19:57 avtor: psychoticoverload

V veliki jedilnici hiše, v kateri je dopustovala Ajda je bil ravno čas večerje. Dišalo je po svežih ribah in popečenem krompirju.  Sedeli sta za veliko mizo in večerjali.  Ravno sta bili sredi pogovora, ko ju je prekinilo zvonjenje Ajdinega telefona.  Ajda je potegnila iz žepa mobilni telefon in pogledala na zaslon. Videla je, da jo kliče Mateja.  Ker je bila v tujini ji je prekinila, saj ni želela plačati dražje tarife. Vendar to Mateje ni ustavila, poklicala je še enkrat in Ajda ji je zopet prekinila. Malo iz strahu, saj se je bala, da je izvedela,  da je bila z Borisom, malo iz strahu, da so jo zopet prišli iskat tisti čudni tipi. Vendar ni trajalo dolgo, ko je Ajdin telefon spet zazvonil. Tokrat je dobila sporočilo. S strahom ga je odprla in začela brati. Oblila jo je kurja polt, njen obraz pa je prelil izraz groze. Ni verjela, kar je ravnokar prebrala. Nina je mrtva? Pretepena? Umorjena? Zakaj? Kako? So ji po glavi švigala vprašanja.

Anica je opazila Ajdino zaskrbljenost, vendar ni vedela, kako se odzvati, saj je opazila že ob prvem srečanju, da na svojih plečih nosi nekakšno težko breme, ki ga noče deliti z nikomur.

>>Kaj je narobe?<< se je naposled opogumila in jo vprašala.

>>Prijateljica,<< je po dolgem premoru in s solzami v očeh odgovorila, >>je umrla.<<

Ajdine oči so postajale vse bolj solzne, dokler ni dokončno planila v jok. Solze so tekle v potokih in njen make-up, ki ga je prej nanesla na obraz se je razmazal. Tako že dolgo ni jokala. Imela je občutek, kot da je iz sanjskega sveta priletela na trda tla realnosti. Čeprav je bila na morju komaj dva dni, je pozabila na vse svoje probleme, ki so jo spremljali skozi leta. Mogoče je bil to trenutek, ki ga je rabila, da to spravi iz sebe, ali pa je bil to trenutek žalovanja za Nino. Še sama ni vedela, vendar solze niso nehale teči. Še Aničin objem, poln topline, je ni spravil v boljšo voljo. Vstala je od mize in stekla v sobo. Vrgla se je v posteljo in jokala.

Ni vedela, koliko časa je minilo, ko je v njeno sobo vstopil Boris. Še vedno je jokala in nič ni kazalo, da bi nehala. Čeprav jo je Borisov poljub malo potolažil še vedno ni mogla zadrževati solz. Boris ji je z robčkom obrisal solze, ki so že dodobra razmazale njena ličila.

>>Pridi greva na sprehod, da se malo razvedriš, << jo je povabil.

>>Ni mi do sprehoda, << ga je zavrnila. Vendar Boris ni odnehal.  Vzdignil jo je iz postelje in jo odnesel ven iz hiše.  Šele ko sta prišla do ceste, jo je postavil na tla in jo prijel za roko, da mu ni pobegnila nazaj v hišo.  S ceste sta zavila na stransko pot, ki je bila posipana s kamenjem. Vodila je v majhen gozdiček, ki ga je Ajda prvič vedela. Čeprav so se ji porajala vprašanja, kam jo Boris vodi se je odločila, da mu zaupa in brez vprašanj hodi za njim.

Drevesa so postajala vse bolj redka in bučanje valov je postajalo vse glasnejše. Ajda je že lahko videla odsev lune v morju. Počasi se je pred njima odpirala prečudovita plaža. Bila je prelep zalivček, ki ga je na eni strani varovalo črno morje, na drugi pa so ga v svoj objem skrivala velika drevesa in samo poznavalci otoka so znali priti do njega.

Boris ji je pokazal, naj sede na odejo, ki je bila razgrnjena sredi plaže, sam pa je iz žepa potegnil vžigalnik in začel prižigati sveče, ki jih Ajda ni opazila in so bile razporejene okoli odeje. Ko je prižgal še zadnjo, je iz teme vzel vrtnico in jo poklonil Ajdi. Ta se je končno nasmehnila in solze so ji počasi izginile z obraza.

>>Vem, da ta roža ne odtehta smrti tvoje prijateljice vendar naj ti vsaj malo polepša večer, << ji je gledajoč v oči rekel Boris in tudi on je opazil, da se je na njenem obrazu narisal nasmešek. Prisedel je poleg nje in jo poljubil. Z rokami jo je počasi božal po laseh. Poljubi so postajali vse bolj strastni in Ajdi je ugajalo, da je nekdo ob njej. Rada je imela njegove močne roke in vonj njegovega parfuma. Vendar ji je po glavi še vedno rojila Ninina smrt zato se je počasi oddaljila od njega in se dvignila v sedeč položaj.

>>Sorry. Res nisem za takšne stvari danes, << se mu je opravičila in šla z rokami skozi svoje lase.

>>Saj te razumem, << ji je odgovoril , >>samo malo sem te hotel razvedriti.<<

>>Saj ti je uspelo, vendar sem še vedno preveč žalostna. Žal mi je, da sm ti uničili tako lep večer, << in spet je pričela jokati. Boris jo je objel in ji pokazal, da ji stoji ob strani in da ni jezen nanjo, čeprav se je res potrudil, da je vse pripravil. Počasi sta legla na odejo in objel jo je. Čeprav so ju kamni žulili jima to ni preprečilo, da sta v objemu zaspala.

  • Share/Bookmark

22.09.2011

Ajda gre na morje 10.del

Objavljeno v Ajda gre na morje 19:44 avtor: psychoticoverload

Sonce še ni vzšlo, ko je v elitnem delu Ljubljane zazvonil telefon.

>>Imam jo, << se je v telefonu zaslišal glas.

>>Kaj? Koga? << Dule je bil še napol v sanjah, ko mu je glas na drugi strani razložil, da ima Ajdo v pesti. Čez obraz se mu je narisal nasmešek.

>>Pridem ponjo, << je dodal na koncu, glas na drugi strani pa ga je začel prepričevati, da to ni najbolj pametna ideja, saj se je ujela z ljudmi, ki jih je spoznala v zadnjih dneh in bi lahko posumili, da se dogaja nekaj sumljivega, zato je bolje, da počaka do njene vrnitve v Ljubljano. Dule je pritrdil prekinil zvezo, odložil telefon na nočno omarico in nazaj zaspal.

Sonce je bilo že visoko na nebu, ko je nekdo potrkal na Ajdina vrata. Vsa zmedena se je dvignila iz postelje, nase navlekla razvlečeno majico, ki je ležala ob postelji in odprla vrata. Pred vrati je stal Boris.

>>Kaj je punca? Te maček preganja a,<< jo je posmehljivo vprašal.  Ajda pa mu je namenila le cinični nasmešek. Sedla je na posteljo in si z dlanmi  razmršila lase.

>>Ne vem, kaj je bilo to včeraj,<< se je opravičevala, >>redkokdaj pijem, pa se me hitro prime.<<

>>Nič se ne sekiraj,<<jo je potolažil,  dal roko čez njene rame in jo poljubil na lice.  Ajda je zardela, saj ni bila prepričana, če bo imel Boris pogum narediti naslednji korak. Bila je presenečena, saj je veljal za sramežljivega fanta. Nekaj minut sta klepetala sedeč na robu postelje in Boris ji je razkril, da ji zvečer pripravlja presenečenje.  Nato je vstal in jo povabil na popoldansko kopanje. Ajda je privolila.

>>Počakam te zunaj,<< je rekel in za seboj zaprl vrata.

Ajda je hitro nase navlekla kopalke, vzela kremo za sončenje in brisačo, obula natikače in kot bi švignil že stala ob Borisu, ki je stal pred vrati.

>>A greva počasnež, << ga je zbadljivo vprašala.

>>Pa pojdiva, zaspanka, << ji ni ostal dolžan Boris.

Sprehodila sta se do bližnje plaže, ki se je ležala med skalami. Pot je bila vklesana in široka komaj za enega.  Ko sta se tako spuščala proti plaži, je bilo Ajdi žal, da si ni obula športnih copat, saj  bi bila pot dosti lažja. Plaža se jima je počasi odpirala, in Ajda je bila presenečena nad lepoto. Celotno plažo so prekrivali drobni kamenčki, ob robu pečine pa so poganjali borovci, ki so poskrbeli za prijetno senco.
Boris je svojo brisačo vrgel v senco, ajda pa je svojo razgrnila na sonce, da bo kasneje, ko bo prišla iz vode lahko malo poležala in nabrala malo barve. Borisu je porinila v roko kremo za sončenje.

>>Na, namaži me, << mu je rekla in mu nastavila hrbet. Boris je počasi stresel vsebino kreme po njenih ramenih in jo počasi razmazal po njenem hrbtu. Ajdi je dotik njegovih rok prijal. Bilo ji je všeč  kako je počasi drsel po njenem hrbtu. Z rokami je počasi lezel do njenega pasu in jo objel.  Počasi se ji je s telesom približal, da je začutila, kako se je njegova koža dotaknila njene. Svojo glavo je približal njeni in ji šepnil na uho, >>všeč si mi.<<

Ajda je zardela in izkoristila trenutek, da ga poljubi. Občutek je bil božanski. Prvič po dolgem času je imela občutek, da nekomu pripada.

>>Alo vidva, konc romantike<< se je z vrha pečine zaslišal glas. Bil je Jure z družbo, ki se je očitno ravnokar zbudila, saj so bili na pogled kot skupina živih mrtvecev. Alkohol je tudi njih dodobra načel.

Ajda in Boris sta se počasi oddaljila, in obema se je videlo, da bi bila raje sama, vendar ostali se niso na to preveč ozirali. Hipoma so bili na plaži, zmetali svoje stvari po tleh in stekli v morje.

>>A prideta, << se je iz vode slišalo vprašanje.

>>Pridi greva,<< je rekel Boris in stekel v morje. Ajda je brez premišljevanja stekla za njim. Voda je bila prijetna in popoldne se je obrnilo kot za stavo. Fantje so si podajali žogo, punce pa so se sončile in se spuščale v globoke debate, ki so jih razumele le one same.

Sonce se je počasi spuščalo, ko so se odpravljali. Boris je pristopil do Ajde in jo potegnil stran od skupine.

>>Se vidiva zvečer, << jo je vprašal?

>>Velja, << mu je odgovorila in ga poljubila, >>ob pol devetih pridi pome.<<

>>Prav, << je rekel in ji vrnil poljub, nato pa se obrnil in zakričal za skupino, naj ga počaka.

Tudi Ajda se je sprehodila proti hiši, ki je bila tik za gozdičkom. Med hojo si je krajšala čas s požvižgavanjem pesmi, ki jo je nedavno slišala na radiu v daljavi pa se je slišalo oglašanje čričkov.

>>Sem že mislila, da te je pobralo, << je slišala Aničin glas, ki je prihajal izza grmičevja ob hiši, ko je stopila na dovoz.

>>Ne, ne, << ji je odgovorila >>z Borisom sva bila na plaži.<<

Stopila je na eno izmed poti, ki so se prepletale po vrtu, da je prišla do Anice, ki je bila ravno pulila plevel po vrtu.

>>A ste kaj lačni, << je vprašala Ajda?
>>Lahko bi danes jaz naredila večerjo, << se je prijazno ponudila.

>>No ja, pa bi mi res prav prišlo kaj za pod zob, << se je nasmehnila Anica in se ji prijazno zahvalila  in ji obrazložila, da je šla danes po nakupih in nakupila nekaj hrane, kar lahko pripravi za večerjo.

Ajda se je najprej odpravila pod tuš, da je sprala s sebe sol, ki se ji je čez dan nabrala na koži nato pa se je odpravila v kuhinjo, da je pripravila večerjo za njiju z Anico.

———————————————————————————————————————————————————–

SE NADALJUJE . . .

Copyright – Avtorske pravice

P.S.

Zgodba je izmišljena, prav tako so vse osebe v tej zgodbi izmišljene in fiktivne. Vsaka podobnost s stvarnimi osebami je zgolj naključna in nenamerna. Prav tako so vse situacije izmišljene in so zgolj plod domišljije, zato je vsaka podobnost z stvarnim svetom zgolj naključna in nenamerna.

  • Share/Bookmark

17.09.2011

Ajda gre na morje 9.del

Objavljeno v Ajda gre na morje 12:30 avtor: psychoticoverload

Sonce je padalo proti morju, ko je Ajda odprla oči. Obrnila se je na bok in še malo poležala. Bila je izmučena od potovanja in ta spanec ji je dobro del.  Poskušala je vstati, vendar je noge niso poslušale, zato se je odločila, da bo še malo poležala. Vzela je svoj MP3 predvajalnik in si slušalke vtaknila v ušesa.  Ravno sredi poslušanja druge pesmi, je v sobo vstopila Anica.

>>Ajda, pridi na večerjo,<< jo je prijazno povabila >>spekla sem nama ribe.<<

>>Pridem, pridem,<< je poskočila iz postelje. Hitro je navlekla majico in stekla proti jedilnici. Riba je dišala po vsej hiši in ajda je bila že pošteno lačna. Sedla je in pogledala Anico.

>>Super ste to spekli, << jo je pohvalila.

Anica se ji je prijazno nasmehnila in nesla košček krompirja v usta.

>>Boris je klical, << je med večerjo pripomnila Anka, >>rekel je, da bo prišel pote ob devetih.<<

>>Ob devetih? Pa saj je ura že skoraj devet, jas pa nisem še niti urejena, << je vsa panična dejala Ajda.

Hitro je pojedla, se zahvalila za dobro večerjo in stekla v sobo. Pomirila je vsa možna oblačila v vseh možnih kombinacijah in niti ena ji ni bila všeč.  Slišala je, kako je avto zapeljal na dovoz. Vsa živčna je nase navlekla razvlečeno majico in kratko krilce.

>>Vredu bo,<< si je rekla in stekla po stopnicah. Boris je ravno vstopil skozi vrata, ko je Ajda skočila čez zadnjo stopnico.

>>Čau Ajda, super zgledaš,<< jo je pohvalil Boris.

>>Hvala,<< je zasijala >>a greva?<<

>>Samo še babico nekaj vprašam pa greva, << in odšel proti kuhinji. Ajda je hitro obula čevlje in stopila iz hiše. Zrak je bil prečudovit. Mešanica morske vode in sivke, ki je rastla tik ob hiši. Daleč na obzorju je sonce ravno tonilo v morje in tvorilo prečudovit sončni zahod.

>>A ni prečudovit, << se je za hrbtom zaslišal glas. Pogledala je Borisa, ki je stal tik za njo in gledal v večerno zarjo.

>>Res je prečudovit, <<mu je odvrnila in poklonila nasmešek.

B oris ji je vrnil nasmešek in pokazal proti avtu, češ čas je da se odpraviva. Sedla sta v njegov avto in se odpeljala. Na hitro sta skočila v bližnje naselje, kjer je bila manjša trgovina, da je Boris lahko nakupil nekaj prigrizkov in pijače za današnji večer, Ajda pa se je sprehodila ob morju. Sedla je na majhen kamniti nasip in opazovala rakovice, ki so ob vsakem valu zbežale v zavetje.  Sonce je počasi potonilo v morju, ko je Boris prišel iz trgovine.

>>Pa imava vse, << je rekel in vžgal avto. Odpeljala sta se proti hiši na južni strani otoka. Hiša je bila manjša od tiste, v kateri sta prebivali z Anico, vendar prav tako lepo urejena. Hiša je prav tako imela svoj privez na katerem je bil privezan čoln, s katerim so dopoldan prispeli na otok. Ob čolnu pa sta bila privezana dva vodna skuterja.

Boris je videl, kako ji je pogled obstal na skuterjih, zato se je prijazno ponudil, da jo bo jutri peljal  en krog.

>>Sedaj pa pojdiva, da spoznaš družbo,<<  jo je povabil in napotila sta se proti hiši.

Ko sta vstopila je bila druščina ravno sredi družabne igre, ki je Ajda ni poznala. Boris ji je razložil, da igrajo igro, pri kateri moraš partnerja z pantomimo, risanjem ali govorjenjem pripeljati do pravilnega odgovora.

>>Družba, to je Ajda<< je zavpil Boris. Prijazno so jo pozdravili in se ji posamično predstavili. Boris pa je iz vrečke potegnil nekaj alkoholnih pijač in prigrizkov, ki jih je kupil v trgovini. Ajdi je zmešal rum kolo in ji jo podal. Začela se je nov okrog igre in z Borisom sta se pridružila. Že v prvi igri sta zmagala in njun zmagovalni niz se je nadaljeval skoraj do zaključka večera.

Ajdi se je že pošteno vrtelo, ko so se vsi odpravljali v posteljo. Zaželela si je malo svežega zraka  zato je stopila na verando.  Boris je prišel za njo.

>>Pridi, greva na sprehod. Ti bom nekaj pokazal, << jo je prijazno povabil.

Odpravila sta se do morja in nato pot nadaljevala proti hiši, kjer je prebivala Ajda. Potarnala je, da jo zebe, zato ji je Boris odstopil svojo srajco. Prišla sta do skale, ki je bila na koncu rta. Sedla sta nanjo in namočila noge v vodo. Polna luna je obsijala okolico in odsev v morju je bil naravnost fantastičen.

>>Kako to, da nisi s seboj vzel Mateje,<< ga je vprašala Ajda?

>>Zakaj me to sprašuješ, << je začudeno vprašal  >>Matejo sem pustil pred tremi tedni.<<

>>Kako pred tremi tedni, če se je pa še par dni nazaj hvalila, da gresta skupaj na dopust?<< ni nič manj začudeno odvrnila Ajda. Matejo je bila očitna navadna lažnivka. Res,da v zadnjem času nista bili najboljši  prijateljici, vendar vseeno tega ni pričakovala od nje.

>>Imela sva načrte, vendar mi njeno izkoriščanje ni bilo všeč, << je potarnal on in Ajda je vedela o čem govori. Niti poskušala ni prikazati Mateje v lepši luči saj je vedela, da Boris ve, kakšna oseba je.

>>Ti si vredu fant, boš že našel boljšo, << ga je pohvalila. Svoj pogovor sta nadaljevala do zgodnjih jutranjih ur. Čisto sta pozabila na uro in iz pogovora ju je zdramil Borisov telefon.

>>Poglej koliko je že ura. Pridi pospremil te bom domov,<< se je prijazno ponudil Boris. Počasi sta sestopila in se ob morju odpravila proti domu. Luna pa jima je osvetljevala pot.

Prispela sta do hiše in Boris je Ajdo pospremil do vhoda.

>>Pa sva tu, << je rekel in jo prijel za roko. Ajda je občutila prijeten občutek v trebuhu. Ni vedela, kaj bi storila, še manj pa kaj bi rekla v tem trenutku, zato ga je samo nemo gledala. Boris se je počasi z usti približal njenim ustnicam in jo poljubil, ni se mu upirala in vrnila mu je poljub. Cel svet se je v tistem trenutku vrtel okoli njiju in bila sta glavni zvezdi v svojem filmu. Ajda si je želela, da bi ta trenutek trajal večnost, vendar se je prehitro končal. Boris se je poslovil in odšel. Ajda pa je vstopila v hišo in stekla v sobo. Vrgla se je na posteljo in kriknila od sreče.

Komaj je čakala jutro da ga zopet vidi. Počasi je zatisnila oči in zaspala.

  • Share/Bookmark

16.09.2011

Ajda gre na morje 8.del

Objavljeno v Ajda gre na morje 12:04 avtor: psychoticoverload

Ajda je kot vkopana stala in gledala v Aničinega vnuka.

>>Boris,<< je z odprtimi usti obstala Ajda, >>ti si Ankin vnuk?<<

>>Po zadnjih podatkih sem še,<<se je pošalil >>kaj pa ti počneš tukaj?<<

>>Z menoj je prišla,<< se je vmešala Anica in objela svojega vnuka >>srečali sva se na postaji.<<

>>Super, super<< je pripomnil Boris, ki je bil vidno izmučen >>sedaj pa mi podajta vajini potovalki. Gremo nazaj na otok.<<

Ajda je vzela svojo in Aničino potovalko in ju podala Borisu.  Nato je Anici pomagala, da je stopila na čoln na koncu pa je skočila še sama. Prvič se je peljala z motornim čolnom in že sam občutek, ko je stopila nanj je bil božanski. Sedla je poleg Anice, Boris pa je počasi odplul iz marine. Jutro je bilo veličastno, sonce je bilo nizko na obzorju in morje je bili mirno, skoraj brez valov. Na nebu sta se lovila dva oblaka, ki sta izgledala kot nekakšna otočka sredi morja.

>>Vidiš te otoke,<< in pokazal na njih >>to so pakleni otoci. Lahko greva kdaj na izlet. Zelo lepo je.<<

>>Res so lepi,<< mu je pritrdila Ajda. Lepota otokov se je iskrila v njenih očeh. Bili so nekaj najlepšega, kar je videla v svojem življenju. S starši niso nikoli hodili tako južno. Vedno so hodili v Istro, ki pa jo je Ajda imenovala kar Slovenija, saj je vedno srečala kakšnega znanca.

Počasi se jim je začel odpirat otok Sveti Klement. Videli so že prve hiše, ki so počasi prerasle v majhno obmorsko naselje z nič več kot petsto prebivalci.

>>Vidiš tisto hiško, čisto ob morju, << je rekel Boris in Ajda je sledila njegovemu prstu.

>>A tisto veliko z opečnato fasado,<< je radovedno vpašala?

>>Da, da, ravno tisto,<<  je prikimal  >>Tista je vajina. Naša je malo naprej. Takoj za rtom.<<

>>Uau, zgleda lepo, << je vsa začudena obstala, saj se ji niti sanjalo ni, da ima Borisova družina takšno veliko posestvo ob morju, Mateja pa tudi ni nikoli nič omenila.

>>Kako pa to, da nisi vzel Mateje s seboj, << ga je zbadljivo povprašala Ajda?

Pogledal je najprej babico nato pa še Ajdo, >>ne bom nič rekel, << in svojemu odgovoru dodal pridušen nasmešek.

Preostanek vožnje je pogovor tekel sproščeno. Smejali so se in zbijali šale. Povedal ji je kratko zgodovino otoka in kako so otoki dobili svoje ime.  In kot bi mignil so že pripluli pred veliko opečnato rdečo hišo in se privezali na svoj privez.

Boris je kot pravi kavalir prijel obe potovalki in ju odnesel v hišo. Dekleti pa sta počasi stopicali za njim.

>>Ti. A ti nisem rekla, da mi zalivaš vrt, << ga je okarala Anka!

>>Sorry babi, sej veš, žurke pa to, << se je iz hiše slišal zbadljiv glas.

>>Fantje, fantje, vi in vaše žurke, << mu je že z nasmeškom odvrnila Anica in prijela za Ajdino roko >>mi boš pa ti malo pomagala ob večerih ane? Bova malo posadili.<<

>>Bom,<< je odgovorila in stekla proti hiši. Ko je vstopila je v šoku obstala. Hladen zrak se je zaletel vanjo kot kamion. Hiša je bila v celoti opremljena v marmor in je spominjala na hišo iz ameriških filmov.

>>A boš kar stala med vrati ali boš vstopila, << jo je pobaral Boris.

>>Tako, tako lepa je, << je komaj izustila, >>nisem še bila v tako lepi hiši.<<

Vsa začudena je vstopila in si ogledovala notranjost. Boris ji je pokazal naj mu sledi v drugo nadstropje, da jo popelje do njene sobe. Šla sta po stopnicah v prvo nadstropje in vstopila v sobo čisto na koncu hodnika. Soba je bila velika kot kakšna garsonjera, s svojo kopalnico in balkonom. Njene oči so sobo kar požirale centimeter za centimetrom.

>>Upam, da ti bo ugajala,<< je napol sarkastično in napol resno pripomnil Boris.

>>Ugajala? << Je začudeno odvrnila, >> super je!!<<

>>Potem se pa le udobno namesti, jaz pa samo še pozdravim babi in grem << je rekel Boris medtem ko je stal med vrati, >>pa zvečer pridem pote, da še spoznaš družbo, zato si ne delaj načrtov.<<

Zaprl je vrata za seboj in odšel po stopnicah. Ajda je slišala, kako se je zapletel v pogovor z Anico, katera ga je bolj v smehu kot zares kregala zaradi vrta. Ajda je na hitro zložila stvari v omaro, se preoblekla in vrgla na posteljo. Slišala je, kako je Boris vžgal čoln in se odpeljal. Razmišljala kakšne dogodivščine jo čakajo ta teden, saj je dejstvo, da je tud Boris tu preseglo vsa njena pričakovanja.

>>Mogoče pa se še kaj zgodi, << si je rekla sama pri sebi in zatisnila oči.

———————————————————————————————————————————————————–

SE NADALJUJE . . .

P.S.

Zgodba je izmišljena, prav tako so vse osebe v tej zgodbi izmišljene in fiktivne. Vsaka podobnost s stvarnimi osebami je zgolj naključna in nenamerna. Prav tako so vse situacije izmišljene in so zgolj plod domišljije, zato je vsaka podobnost z stvarnim svetom zgolj naključna in nenamerna.

P.P.S. Uradna skupina Ajda gre na morje.

  • Share/Bookmark

15.09.2011

Ajda gre na morje 7.del

Objavljeno v Ajda gre na morje 19:14 avtor: psychoticoverload

Sonce je že vzhajalo, ko je Ajda izstopila iz taksija, ki ju je z Anico pripeljal od železniške postaje do majhne vasice ob obali, kjer sta čakali, da ju bo prišel iskat njen vnuk, ki je ravno preživljal počitnice s svojimi prijatelji v počitniški hišici na otoku. Sedli sta v prijetno gostilnico tik ob morju. Natakar ju je prijazno sprejel in ju povprašal, s čim jima lahko postreže. Naročili sta si vsaka svojo kavo, saj sta jo po nočnem potovanju z vlakom močno potrebovali. Čeprav sta večino poti prespali, je bilo spanje na vlaku neudobno in sta bili utrujeni kakor, da celo noč nebi zatisnili očesa.

Med pogovorom sta počasi srebali kavico. Anica je bila kljub svojim letom v teku s časom in nobena stvar ji ni bila tuja in nobena tema pri njej ni dobila naziva tabu.  Tako ji je Ajda lahko povedala marsikaj, saj je vedela, da ji tega ne bo očitala. Počutila se je, kot bi dobila tretjo babico.

>>Lačna sem,<< je potarnala Ajda, ko ji je v želodcu že pošteno zakrulilo.

>>Pridi, << je rekla Anica >>tu za vogalom prodajajo najboljše slanike. Boš videla kako so dobri.<<

Plačali sta pijačo in se odpravili proti pekarni. Čeprav je bila pekarna oddaljena manj kot sto metrov, sta izbrali daljšo pot ob morju. Ajda je sezula svoje čevlje in noge namočila v morje. Slana voda je zalila njena stopala, med prste pa ji je naneslo fin pesek.  Občutek je bil božanski.

>>Jupiiiiii,<< je na ves glas zavpila Ajda, da so galebi, ki so ob obali kljuvali ostanke jutranjega ulova odleteli.

Anica je videla, kako Ajda uživa v morju in se je zato sama odpravila po hrano. Kupila je nekaj slanikov in pa kruh, ker je vedela, da fantje sigurno nimajo nobene zaloge. Prijazen prodajalec pa ji je dal še dva rogljička brezplačno, saj sta se z Anico poznala še iz časov,  ko je kot mlado dekle hodila z starši na počitnice.   Rekla sta besedo, dve o starih časih in prodajalec je še potarnal, kako je promet upadel.  Obljubila mu je, da se bo oglasila, ko se bo vračala nazaj in odšla.

Ajda je že sedela ob lepo urejeni mizici  preoblečena v kopalke in pripravljena na kopanje.

>>Sedaj ne bova imeli časa za kopanje, << je rekla Anica medtem, ko je na mizo odlagala vrečko z hrano >>vidiš tisti čoln, tisto je najin prevoz. Vendar imava še dovolj časa, da v miru pojeva.<<

>>Prav. << Je užaloščeno pripomnila Ajda in zagriznila v slanik, >>mmmmm, pa so res dobri,<< in nasmešek se ji je zopet narisal na obraz. Počasi sta pozajtrkovali in Anica ji je pravila o vseh dogodivščinah, ki jih je doživela tu na teh plažah. Ko sta pojedli, sta za seboj pospravili in se odpravili proti marini, ki je bila na koncu vasi.

Bila je to majhna marina, v kateri so bile zasidrane same ribiške ladje. Skoraj vse so bile narejene po istem kopitu in le težko si ločil eno od druge. Pri vhodu je stala skupina ribičev, ki jih je Anica očitno poznala. Ustavila se je pri njih in hitro je stekla beseda. Ajda se je postavila zraven in poslušala.  Slišati je bilo, kakor da Anica kupuje ribe. Čeprav Hrvaško ni razumela, ji je bilo prav smešno, kako so med pogovorom domačini krilili z rokami, ko je Anica zbijala ceno.  Čeprav je na koncu dosegla svoje, ni bil nihče izmed njih jezen, ker jih je dobila skoraj brezplačno ampak so se  veselo zaklepetali.  Bili so prav posrečena skupina, ki so zbijali šale na račun Slovenske trdoživosti.

>>Čau babi, << se je za hrbtom zaslišal glas, >>vidim da si srečala staro klapo.<<

Ajda se je obrnila in presenečeno pogledala.

———————————————————————————————————————————————————–

SE NADALJUJE . . .

P.S.

Zgodba je izmišljena, prav tako so vse osebe v tej zgodbi izmišljene in fiktivne. Vsaka podobnost s stvarnimi osebami je zgolj naključna in nenamerna. Prav tako so vse situacije izmišljene in so zgolj plod domišljije, zato je vsaka podobnost z stvarnim svetom zgolj naključna in nenamerna.

  • Share/Bookmark

14.09.2011

Ajda gre na morje 6.del

Objavljeno v Ajda gre na morje 12:00 avtor: psychoticoverload

Ura je ravno odbila šest popoldan, ko so se vrata lokala odprla z vso močjo. Med njimi je stal mišičast moški, ki je s pogledom počasi preletel ves lokal. Pogled se mu je ustavil na natakarici, ki je stala za pultom.  Nina je štela le nekaj več 20 let ampak njena drobna postava ni dajala tega občutka. Imela je srednješolski stil oblačenja in tudi frizuro je imela takšno, kot jo imajo današnje petnajstletnice.

>>AŁo. Vsi vn iz gostilne,<< je vpil Dule medtem, ko je mahal s pištolo, >>vn sam reku!! Ti mała pa počaki tam.<<

Nina je vsa prestrašena obnemela, saj je prvič videla človeka s pištolo. Srce ji je razbijalo kot noro in ni si upala premakniti niti za milimeter. Gledala je gumb na alarmu, ampak nekaj ji je govorilo, da to nebi bila pametna odločitev.  Plaho je pogledala proti vratom, ki so se ravno zapirala za zadnjo stranko, ki je zapustila lokal. Hotela je zakričati, naj je ne pustijo same, vendar ni mogla spustiti glasu. Medtem, pa je Dule že odložil pištolo na pult in sedel na stol. Prijel se je za pult in počasi dvignil glavo. Nino je nekaj sekund gledal v oči in rekel.

>>Zdj pa me dobr posluš mała. Hočem vedt use. Kje je Ajda. Kam je šla. Kdaj pride. <<

>>Vem samo, da je odšla na Hrvaško in to z vlakom, ki je odpeljal pred 20 minutami,<< je prestrašeno dejala Nina.

Dule je v roke prijel mobilni telefon, vtipkal številko in telefon prislonil k ušesu. Z pogledom je sledil Nininim kretnjam, ki se je živčno naslanjala na pomivalno korito. Vsake toliko je prijela za kozarec z vodo in počasi naredila požirek. Ni si upala delati hitrih kretenj, saj je Dule še vedno trdno držal pištolo v roki. Naenkrat se je vstal, stopil proti vratom in začel kričati na ves glas.

>>Pizdarija. Kje si ti. A se ne morš enkrat prov čas javt na telefon. Tamala prasica je na vlaku prot hrvaški. Spizdi na mejo. ima da jo dobiš<< je zarohnel in prekinil.

>>Ti mala, nisi me vidla, << je zabičal Dule Nini, >>JASNO.<<

Vendar je Nina storila ravno nasprotno in sprožila alarm. Sprožilo se je nevzdržno tuljenje in Dule je obstal med vrati. Na njegovem obrazu so se pojavile gube. Bil je vidno jezen. In če bi bili v filmi, bi se iz njegovih ušes ravnokar kadilo. Obrnil se je in zakorakal proti Nini.

>>Ti prasica me neboš jebala<< je zarohnel, jo prijel za vrat in udaril z pestjo direktno po obrazu. Poskušala se je osvoboditi njegovega prijema, vendar ga je to le še bolj razjezilo. Po njej je udarjal, kot da udarja po boksarski vreči. Čeprav je vedel, da bo vsak čas prišla policija, jo je želel naučiti lekcije. Vrgel jo je na tla in jo začel brcati. Vsak udarec njegovih čevljev jo je bolj bolel. Ni vedela več, kako dolgo bo še lahko zdržala, saj jo je vsak košček njenega telesa bolel, zato je spustila roke, s katerimi si je prekrivala obraz in se pustila na milost in nemilost. Ravno v tistem trenutku je skozi tuljenje alarma slišala policijsko sireno in očitno ni bila edina. Tudi Dule jo je slišal.

>>Maš srečo, << je razočarano odvrnil in zapustil lokal.

Nina pa ni vedela, ali je to res sreča. Bolel jo je vsak košček njenega telesa. Rok sploh ni mogla premaknit od bolečine. Postajale je ve bolj omotična in začela se je bati za svoje življenje. komaj sedaj je uvidela, kakšno napako je naredila. Pustila bi ga, da odide pa bi bilo sedaj vse v najlepšem redu. Omotičnost pa se je vse bolj stopnjevala. Njena usta so bila suha, oči so počasi postajale težke in prostor okoli nje je začel poplesavati. Iznenada ji je postalo hladno in zadnja stvar, ki jo je videla, sta bila dva policista, ki sta vstopila v gostilno. Eden izmed policistov je skočil k Nini, drugi pa je poklical.

>>Patrulja ena kliče OKC. Patrulja ena kliče OKC,<< je Nina slišala glas v daljavi >>potrebujemo reševalno vozilo!!<<

>>Reševalno vozilo je na poti<< se je slišal hreščeč glas iz zvočnika.

>>Sprejem,<< je hitro odgovoril policist  in se sklonil k Nini. Prepoznal je znake notranjih krvavitev in vedel je da ne more ničesar storiti, da bi ji pomagal.

Reševalno vozilo je bilo ravno na polovici poti, ko so sprejeli klic, da je njihova vožnja prekinjena in naj se vrnejo nazaj  v center. Ravno tisti trenutek pa se je iz bolnice odpravil zdravnik, ki bo potrdil čas smrti.

Ravno je vlak zapeljal v zidani most,  se je Ajda spomnila na Nino.  Ura je bila 18.20 minut. ———————————————————————————————————————————————————–

SE NADALJUJE . . .

P.S.

Zgodba je izmišljena, prav tako so vse osebe v tej zgodbi izmišljene in fiktivne. Vsaka podobnost s stvarnimi osebami je zgolj naključna in nenamerna. Prav tako so vse situacije izmišljene in so zgolj plod domišljije, zato je vsaka podobnost z stvarnim svetom zgolj naključna in nenamerna.

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »